Ko je februarja postal italijanski premier, je 39-letni vodja Demokratske stranke Matteo Renzi vsekakor veliko obetal. Financial Timesu se je zdel »pravi človek v pravem trenutku«. Celo Obama je izjavil: »Ta premier bo svojo državo rešil iz težav.« Zlasti po tem, ko je na majskih evropskih volitvah njegova stranka, ki je del evropskih socialistov, dobila neverjetnih 41 odstotkov glasov, so ga mnogi videli kot voditelja evropske levice.
Sizifovo delo
Zdaj, poleti, pa se je navdušenje nad Renzijem doma in v tujini že poleglo. Predvsem se je v začetku avgusta pokazalo, da je Italija spet v recesiji. V drugem četrtletju je BDP padel za 0,2 odstotka, potem ko je v prvem za 0,1 odstotka. Renzi tega ni pričakoval, saj je računal na povečanje potrošnje Italijanov. Prav zato je maja z zmanjšanjem obremenitev najnižjih plač za 80 evrov povečal kupno moč milijonom Italijanov, a očitno večjih učinkov ni bilo. Ob stagnaciji gospodarstva v EU Renzi v Italiji pravzaprav ne more čez noč rešiti velikih težav, ki so posledice nekonkurenčnosti italijanskega gospodarstva. V zadnjih sedmih letih je tako italijanski BDP padel za sedem odstotkov (še lani za 1,6 odstotka), industrijska proizvodnja pa celo za 24 odstotkov. Brezposelnost je sicer pri 12 odstotkih, torej podobna slovenski, zato pa je pri mladih 44-odstotna. Zlasti zadolženost države pa je s 136 odstotki BDP ena najvišjih v EU.
Volilne in upravne reforme
Kakor koli že, Renzi obljublja spremembe, a pod pogojem, da najprej izvede politične reforme. Skupaj z vodjo desnosredinske opozicije Silviem Berlusconijem, kar je zbudilo nezadovoljstvo v lastnih vrstah, se je dogovoril za večinski volilni sistem z visokim vstopnim pragom v poslansko zbornico in za precejšnjo oslabitev senata, ki je trenutno skorajda enakovreden poslanski zbornici. V prvem branju sredi avgusta so senatorji pritrdili tej odpravi svojih pristojnosti, vendar je pot do tega ustavnega zakona še dolga, saj ga morata dvakrat potrditi tako poslanska zbornica kot senat. Poleg tega hoče Renzi okrepiti centralno oblast. V ta okvir sodi ukinitev pokrajin, vmesnega člena med deželami in občinami. Pokrajine so že doslej imele stransko vlogo in bile bolj strošek za davkoplačevalce. Del slovenske manjšine v Italiji temu nasprotuje, saj zasedajo Slovenci pomembne položaje v goriški in tržaški pokrajini.
Malo na desno, malo na levo
Nadalje namerava odpraviti privilegije določenih poklicev. Tuje vlagatelje pa želi privabiti predvsem z odpravo birokratskih ovir in liberalizacijo trga delovne sile. Pri slednjem mu je zgled socialdemokratski kancler Gerhard Schröder in nedavno je izjavil: »Nemčija se je leta 2003 odločila za pomembne reforme, ki ji danes omogočajo, da se bolje kot druge države sooča s krizo.«
Podobno kot François Hollande hoče Renzi reševati italijansko gospodarstvo s pomočjo manj restriktivne evropske monetarne politike, večje popustljivosti Bruslja glede javnih financ in večjih vlaganj v EU, Nemčija pa naj bi z zvišanjem plač povečala povpraševanje po italijanskih izdelkih. Julija, na začetku italijanskega predsedovanja Sveta EU, je pred evropskimi poslanci v Strasbourgu poudaril, da je za zagon Unije potrebna tudi gospodarska rast, ne le politika varčevanja. Tej osi Rim-Pariz nasprotujejo Nemčija, Nizozemska in Finska, pa tudi Španija in Portugalska, ki sta z zategovanjem pasu že šli skozi težke čase in zdaj nekaj podobnega zahtevata od Francije in Italije.
Priljubljenost ni dovolj
Predvsem se Renzi noče odpovedati vlaganjem v digitalno infrastrukturo. Prav tako se bo težko odločil za zmanjšanje proračunskih izdatkov, kar bi še dodatno zmanjšalo gospodarsko aktivnost. Očitno želi podobno kot dosedanje vlade spodbujati gospodarsko rast s povečevanjem javnega dolga, ki pa je poleg grškega največji v EU. Italijo sicer že ves čas nekako podpirajo finančni trgi, saj je tako velika, da bi šel ob njenem bankrotu po zlu tudi evro. Nekateri nasprotniki Renzija pa vendarle menijo, da jeseni Italiji grozi trojka.
Najbrž je še prezgodaj, da bi ocenjevali rezultate njegovega dela. A mladi premier bo moral kaj kmalu pokazati konkretne dosežke, saj v nasprotnem primeru tvega, da bo padla njegova priljubljenost. Doslej je uspešno gradil tudi na osebnem imidžu, mladostnem zagonu in novih prijemih, odslej pa bo bistveno težje, predvsem če se v gospodarstvu ne bodo pokazali pozitivni učinki njegove politike. mš