Ko je kitajsko partijsko vodstvo minulo pomlad razglasilo vojno smogu, je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) objavila zadnje podatke o smrti zaradi tovrstnega onesnaževanja našega okolja. Kar 40 odstotkov od skupno več kot sedem milijonov ljudi, ki jih je leta 2012 pokončal smog, je živelo na Kitajskem. Generalna direktorica WHO Margaret Chan je ob podatku, da z meglo pomešan dim iz kurišč in izpušni plini dandanes ubijejo več ljudi kot aids in prometne nesreče skupaj, ocenila, da na Kitajskem to predstavlja tudi že resen problem za tamkajšnje gospodarstvo.
Ker se začenja kurilna sezona, bodo svet kmalu spet obkrožile fotografije v smog ujetega Pekinga in njegovih prebivalcev z maskami čez lica, vendar pa analize iz lanskega leta kažejo, da je bilo bolj onesnaženih od njega kar devet drugih kitajskih mest. Najhuje je bilo v Xingtaiju, mestu s sedmimi milijoni prebivalcev severozahodno od Pekinga, kjer so našteli kar 129 dni s tako imenovanim nezdravim zrakom, medtem ko so v glavnem mestu onesnaženje nad kritično mejo zabeležili v 60 dneh. Večina najbolj onesnaženih mest, vključno z vodilnimi Shijiazhuangom, Baodingom in Langfangom, je sicer južno od Pekinga v provinci Habei, kjer so številne elektrarne na premog ter železarne in cementarne, ki to gorivo še na veliko uporabljajo. Fang Lifeng, Greenpeaceov azijski aktivist, ugotavlja, da kitajsko onesnaženje zraka polni medije zgolj, ko to postane kritično v prestolnici, da pa hkrati druga urbana središča preživijo v kritičnih količinah smoga tudi po več kot tretjino leta, in to po kitajskih, ne zahodnih merilih. Če bi denimo upoštevali ameriška, potem je Peking lani imel le 17 dni dobrega zraka in nadaljnjih 70 z zmernim onesnaženjem. 64 dni je bilo motečih za tiste z občutljivejšim zdravjem, 148 jih je bilo nezdravih, 45 zelo nezdravih, 14 pa razglašenih za nevarne. En dan je bil razglašen za tako onesnaženega, da je izstopal z lestvice.
Sprejemljive najbolj čudne ideje
Kitajska vlada je že lani napovedala vojno smogu, zdaj pa se je odločila, da sledi primeru Kalifornije iz petdesetih let prejšnjega stoletja, in sprožila kampanjo, v kateri zbira tudi najbolj čudaške ideje, kako se lotiti težave. V Wuhanu tako razmišljajo o gradnji nebotičnikov, pokritih s posebno visokotehnološko substanco, ki lahko »požira« onesnaževalce zraka. Eden nenavadnejših predlogov pa prihaja iz Pekinga, kjer bi z zelo zmogljivimi posebnimi napravami, podobnimi velikanskim sesalnikom, iz zraka očistili trde delce, iz njih pa nato izdelovali nakit. Bolj izvedljiva je ideja o gradnji »urbanega prepišnega prehoda«. Višino zgradb in razporeditev bi načrtovali tako, da bi s pomočjo vetra smog izginjal skozi tako imenovane razpršilne kanale.
Ideje se hitro rojevajo in ne mine teden, da ne bi kakšna med njimi našla prostora v tamkajšnjem časopisju. Ti so se razpisali o posebnih dronih, ki bi izločali trde delce iz zraka z zmrzovanjem, možnosti postavitve velikanskih prh na najvišje zgradbe, ki bi onesnažen zrak spirale z umetnim dežjem, in o kopanju kanala od Pekinga do morja, s katerim bi ustvarili umetni, 160 kilometrov dolg koridor za dotok svežega zraka. Zbiranje takšnih idej ob izredno resni nevarnosti, ki ogroža življenje milijonov Kitajcev, zveni čudaško. A so se onesnaževanja zraka na zelo podoben način lotevali pred več kot pol stoletja v Los Angelesu, ki se je dušil v smogu. Med zdaj že pozabljenimi idejami so bile takrat kopanje rovov skozi gorovje San Gabriel, da bi ustvarili umetno prezračevanje, postavitev ogromnih ventilatorjev na stavbe in bližnje obronke ter razvrstitev 1000 helikopterjev, ki bi s svojimi lopaticami ustvarili inverzijo v ozračju. L. A. Times je tako novembra 1953 na naslovnici kričeče poudaril: »Vsakdo ima zdravilo za smog.« Poplava čudaških idej pa je tedanjega kalifornijskega guvernerja Goodwina Knighta pripravila do tega, da je posmehljivo govoril o armadi blodnih izumiteljev. Tudi na Kitajskem so odzivi podobni, prehajajo od navdušenja do zasmehovanja, pri čemer med slednjim hkrati ugotavljajo, da se oblasti sploh še ne zavedajo perečega problema, drugi pa, da je država zdaj vendarle pripravljena preizkusiti vse, da ga reši. »Lahko je za vse obtoževati vlado,« pravi avtor ideje o ogromnih vakuumskih sesalnikih, danski umetnik Daan Roosegaarde, ki po več mesecev preživi na Kitajskem, in dodaja, da znanstveniki marsikdaj prehitro zavržejo kakšno idejo, ker se jim preprosto zdi preveč radikalna.
Dobrodošli miselni preskoki
Zanesenjaki so po njegovem na svetu zato, da naredijo ta miselni preskok, in očitno jih na Kitajskem in drugod ne manjka. Thomas Talhelm, študent kulturne psihologije, osredotočen na Kitajsko, v Virginiji tako razvija čistilnik zraka notranjih prostorov in ga z imenom smartair že prodaja po 33 dolarjev za kos, medtem ko industrijski stanejo več tisoč dolarjev. Ideje drugih zajemajo tudi poseben kos oblačila, ki opozarja na onesnažen zrak, in spremljajoče »filtrete«, cigaretam podoben pripomoček za vdihavanje (domnevno) čistejšega zraka. A ne gre samo za pripomočke; Chen Guangbiao, kitajski bogataš, je že lani predstavil konzerviran zrak, ki gre z različnimi »okusi«, od neomadeževanega Tibeta do postindustrijskega Tajvana, kar dobro v promet.
