Župan Firenc in vodja italijanskih demokratov Matteo Renzi ob ugotavljanju, da država ne more več živeti v negotovosti in nestabilnosti ter da potrebuje novo vlado, ni razkril, ali ima pri tem v mislih lasten prevzem premierskega položaja. Zahteval je le radikalni program vlade in temeljite spremembe. Za predsednika Napolitana je znano, da ni naklonjen zapletanju političnega položaja v državi, še najmanj pa novim predčasnim volitvam, zato je pričakovati, da bo z Letto poskušal temeljito prenoviti sedanjo vlado, ki temelji na docela razmajani koaliciji. Tamkajšnji mediji pa že bolj stavijo na možnost, da se bo ambiciozni Renzi z izkazano strankino podporo vselil v vladno palačo.
Letta in Renzi sta se precej nasršena razšla po enournem srečanju v njej že v sredo, ko sta se pogovarjala o možnih menjavah v vladi. Po njem je dosedanji premier odločno izjavil, da »se ne odstopa zaradi govoric, dogovarjanj v ozadju in merjenja moči med posamezniki«. 39-letni Renzi je že nekaj časa vzhajajoča zvezda demokratične stranke, resda brez pravih izkušenj na državni ravni, ki pa vse bolj postaja njegova preokupacija. Od decembrskega prevzema vodstvenega položaja v stranki je vse bolj glasen kritik Lettine neučinkovitosti pri spopadanju z nezaposlenostjo, ki je najvišja v zadnjih štirih desetletjih, ter upadanjem gospodarske rasti, ki se je v zadnjih sedmih letih znižala za devet odstotkov.
Premalo otipljivih rezultatov
Premier, ki je na tem položaju šele od lanskega aprila, je resda težko odgovoren za probleme, ki so se kopičili vsaj desetletje, res pa je tudi, da v predvčerajšnji predstavitvi novega delovnega programa vlade ni bilo zaznati kakšnih prodornih usmeritev, ampak zgolj zelo pazljivo dotikanje javnih izdatkov ter običajne obljube o pospeševanju gospodarske rasti in zaposlovanja. Zagotavljanje, da je Italija premagala finančno krizo, je na majavih nogah, res pa je, da so se njene javne finance stabilizirale, obresti na državne obveznice padle na najnižjo raven v zadnjih osmih letih ter da se je po zaslugi privatizacije zmanjšalo zadolževanje ob hkratnem znižanju proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke.
Po sredinem odkritem spopadu in pred včerajšnjim sestankom strankinega vrha je Renzi zavrnil predloge nekaterih veljakov PD, naj se potihoma umakne. V stranki so tudi zanikali govorice, da mu je Letta ponujal položaj ministra za gospodarstvo, italijanski mediji pa so se na široko razpisali o neposrednem izzivu župana Firenc, da kot tretji po vrsti postane neizvoljeni predsednik vlade. Letta je namreč ta položaj prevzel po lanskem povolilnem prerivanju rivalskih strank, ki je skotilo nenačelno koalicijo levosredinskih demokratov z Berlusconijevim desnosredinskim Ljudstvom svobode, že pred njim pa je italijansko vlado vodil tako imenovani tehnični premier Mario Monti.
Renziju ne manjka ambicioznosti
Ambiciozni Renzi, ki pridiga pogrom nad »bizantinskim vodenjem italijanske politike«, priljubljenost med sodržavljani pa si gradi s športnim oblačenjem ter prevažanjem s kolesom ali majhnim avtomobilom, ima oblastne izkušnje zgolj na lokalni ravni. Nikoli ni bil član italijanskega parlamenta, niti ni kandidiral na nacionalnih volitvah, vseskozi pa je razglašal, da želi postati premier z jasnim mandatom volivcev. Giovanni Toti, politični svetovalec nekdanjega premierja Silvia Berlusconija, ga je za državno televizijo RAI ocenil ko nevarnega samemu sebi in državi. »Predviden je bil za stranskega igralca, ki bo pomagal pri prenovi demokratske stranke. Zdaj, ko se je približal oblasti (postal generalni sekretar PD, op. p.), se je začel obnašati kot vsi ostali,« je še opisal Renzijev apetit po premierskem položaju.
Dejstvo je, da so se napetosti v demokratski stranki stopnjevale vse od septembra 2012, ko je Renzi napovedal, da se bo potegoval za generalnega sekretarja stranke in jo na čelu levosredinske koalicije popeljal na volitve v začetku lanskega leta. Na strankinem glasovanju je bil takrat prepričljivo poražen, saj je bil tedanji vodja PD Pier Luigi Bersani izvoljen z dobrimi 60 odstotki glasov. Bersani je ob neuspešni kandidaturi Romana Prodija s podporo PD aprila lani odstopil, izpraznjeno mesto pa je po začasnem vodstvu Guglielma Epifanija decembra lani z dvotretjinsko podporo članstva prevzel mladi Matteo Renzi in tako pogledal proti samemu vrhu italijanske oblast.