Redne ponovoletne vojaške vaje japonskih obrambnih sil, novo vplutje treh kitajskih ladij v sporno območje otočja Diaoyus oziroma Senkaku v Vzhodnokitajskem morju in ribiški spor v vodah Južnokitajskega morja so vse bolj nevarni zapleti na relaciji Tokio–Peking, ki predvsem kažejo na to, da želi Kitajska po dvajsetih letih gospodarskega vzpona tega unovčiti tudi kot politična in vojaška velesila v regiji s pogledovanjem po širšem območju Tihega oceana. Japonska pri tem ne stoji križem rok, verjetno ne bo dolgo trajalo, ko se bo v Vzhodnokitajskem morju zgodil resnejši incident, saj je ob ogledu vojaške vaje z zračnim desantom japonski obrambni minister Icunori Onodera dejal, da ne bodo mirno gledali kitajskega izzivanja v njihovih (za Kitajce spornih) teritorialnih vodah. Za omenjenimi kitajskimi ladjami so se včeraj zapodila plovila japonske obalne straže, vendar jih niso ujela, saj so se Kitajci po dvournem zadrževanju ob otočju že umaknili.
Dodan še ribiški spor
Japonska se je včeraj tudi pridružila ZDA s kritikami novega ribolovnega režima v Južnokitajskem morju. Ta od 1. januarja letos od ribiških ladij na območju lani razglašene identifikacijske cone zahteva posebno dovoljenje za lov, ki ga izdajajo oblasti v provinci Hainan. Tokio je to unilateralno odločitev kitajskih oblasti ocenil za eklatantno ogrožanje mednarodnega prava, medtem ko je pred tem Washington nova ribiška pravila razglasil za »provokativna in potencialno nevarna«.
Napetosti na regionalni ravni je okrepil tudi nedavni obisk japonskega premierja Šinza Abeja v kontroverznem tokijskem svetišču, ki je za mnoge tuje kritike simbol japonske vojaške agresije pred in med drugo svetovno vojno. Peking ni sprejel Abejeve ponudbe, da pride na obisk in razloži svoje razumevanje polpretekle zgodovine, ampak zahteval, da se japonski premier za to dejanje opraviči. No, namesto opravičila zaradi poklona vojnim zločincem je prišla iz Tokia nova zgodovinska revizija, po kateri je bil japonski osvajalski pohod po Aziji izganjanje evropskih in ameriških kolonizatorjev.
Japonska je v Afriki politični palček
Da ne gre samo za regionalno tekmovalnost, pa kaže medijski trušč v obeh državah ob zdajšnjem obisku Šinza Abeja v Afriki. Japonski premier se je v petek kot prvi v zadnjih osmih letih podal na petdnevno turnejo, v okviru katere se je oziroma se bo mudil v Slonokoščeni obali, Etiopiji in Mozambiku. S številno gospodarsko delegacijo na njej pričakuje podpis sporazumom o trgovini in razvojni pomoči v višini 14 milijard dolarjev, kar predstavlja izjemno naložbo v primerjavi z zdajšnjim japonskim obravnavanjem Afrike, ki so ji iz Tokia namenjali predvsem humanitarno pomoč. Črna celina že nekaj let velja za kitajsko dvorišče, predsednik Xi Jinping ji je lani po prevzemu oblasti namenil svoj prvi obisk tujine ter obljubil najmanj 20 milijard dolarjev letnih investicij oziroma podvojitev dosedanjih. Te so bile v letu 2011 kar sedemkrat večje od japonskih, pa tudi sam kitajski izvoz v Afriko je za petkrat presegal japonskega.
Nenadno zanimanje Abeja za črno celino ter obisk držav, s katerimi Japonska skorajda nima gospodarskega sodelovanja (v Slonokoščeni obali sta zastopani samo dve japonski podjetji, v Etiopiji celo samo eno), na Kitajskem odmeva kot poskus zajezitve njihovega vpliva. Časniku Renmin Ribao je tako med drugim prišel prav kar japonski politični analitik Geng Xin, ko je ocenil, da se Tokio »ogreva za spremembo lastne podobe med Afričani kot gospodarskega velikana in političnega palčka« ter si med tamkajšnjimi državami skuša pridobiti podporo za morebitno stalno članstvo v varnostnem svetu Združenih narodov. Tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying pa je Abejev obisk, med katerim bo danes spregovoril tudi na sedežu Afriške unije v Adis Abebi, posredno komentirala: »Če skuša katera koli država Afriko uporabljati kot tekmovališče, dela usodno napako.« Tokio nasprotno Kitajski očita, da poleg potrebnih infrastrukturnih projektov v Afriki nepotrebno zapravlja milijone dolarjev za razkošne vladne zgradbe in stolpnice podjetij. Abejev tiskovni predstavnik Tomohiko Taniguči je tako dejal, da »Japonska ne želi pritegniti afriških voditeljev z lepimi hišami in vladnimi poslopji«, kajti pomagati želi »človeškemu kapitalu Afrike«. Splošna ocena pa je, da bo Japonska težko ujela kitajski politični vpliv na črni celini ter pri njihovih voditeljih, ki so najpogostejši gostje v Pekingu.
