Več kot 30 sedežev naj bi še naprej imela njena zaveznica Komeito, ki je bolj sredinska in se idejno opira na budizem. Z dvotretjinsko večino v spodnjem domu bo tako vlada lahko onemogočila zgornji dom, kjer je opozicija precej močna.
V resnici podpora dosedanjemu desničarskemu premierju Šinzu Abeju in njegovi gospodarski politiki, ki za zdaj prinaša le velik proračunski primanjkljaj in slabo plačana delovna mesta, ni tako velika, saj volilna udeležba ni dosegla niti 40 odstotkov od 105 milijonov volilnih upravičencev, kar je najmanj doslej.
Razcepljena in slabo organizirana opozicija pa med drugim ni znala izkoristiti dejstva, da se je Abe za razpust spodnjega doma in razpis predčasnih volitev odločil le nekaj dni po 17. novembru, ko je prišlo na dan, da je Japonska znova v recesiji. Tako se nadaljuje dolgoletna gospodarska stagnacija, ki se je začela že z azijsko krizo leta 1997.
Polom abenomike
Še več, volilna kampanja se je osredotočila na gospodarstvo, tako da so ostajala v ozadju pomembna vprašanja o obrambni politiki in ponovnem zagonu jedrskih elektrarn. Abeju je volitve pravzaprav uspelo spremeniti v referendum o lastni gospodarski politiki, ki jo imenujejo abenomika.
Gre za ukrepe, s katerimi od svojega ponovnega prihoda na oblast leta 2012 poskuša spodbuditi japonsko gospodarsko rast. »Za oživitev gospodarstva je to edina pot,« je v volilni kampanji ponavljal 60-letni Abe, ki se je predvsem hvalil, da je v dveh letih vladanja ustvaril milijon novih delovnih mest, ni pa omenjal, da so se v tem času plače realno znižale za tri odstotke.
Opozicijske stranke so zaman poskušale izkoristiti šibke točke abenomike, predvsem zmanjšanje kupne moči Japoncev, čedalje večje socialne razlike in vse večji javni dolg.
Napake opozicije
Nekateri analitiki menijo, da bo nacionalistični Abe po volitvah v ospredje postavil obrambno politiko. Reševanje japonskih gospodarskih in javnofinančnih težav je nehvaležna naloga in ob tem, ko Abe veliko govori o nujnosti strukturnih reform nasploh, bi tu vsaka konkretnejša odločitev povzročila razcep v vladajoči Liberalnodemokratski stranki. Doslej so se v stranki takšnim problematičnim vprašanjem izogibali, opozicija pa jih ni znala vsiliti kot glavno temo kampanje.
Opozicija tudi ni izkoristila nepriljubljenega zakona o varovanju državnih skrivnosti iz leta 2013, ki zaradi nedoločenosti ogroža svobodo izražanja. Zakon predvideva deset let zapora za razkritje problematičnih informacij. Zaradi tega zakona je Japonska glede medijske svobode zdrsnila s 53. na 59. mesto (od 180 držav).
Poleg tega opozicija ni dovolj odločno kritizirala Abejeve odločitve o ponovnem zagonu jedrskih elektrarn, in to kljub katastrofi v Fukušimi leta 2011. Prav tako v ospredje kampanje ni postavila Abejevih načrtov, da iz ustave odstrani 9. člen, po katerem se je Japonska po porazu leta 1945 odpovedala vsakemu sodelovanju v vojni. Japonski nacionalisti, kot je tudi premier, ta člen, ki naj bi ga po vojni vsilile ZDA, zavračajo. Vlada se pri tem sklicuje na »kitajsko grožnjo«. Abe se sicer v zunanji politiki kot predhodniki opira na ZDA, a želi zmanjšati japonsko odvisnost od Washingtona na obrambnem področju.
