Avstro-Ogrska je 23. julija 1914 izročila ultimat srbski vladi, v katerem je med drugim zahtevala, da ta do 25. julija prevzame krivdo za atentat, prepreči protiavstrijsko medijsko gonjo, umakne sporne šolske knjige in v medijih objavi poniževalne izjave.
Srbija je pritrdila vsemu, zavrnila pa udeležbo avstrijskih policistov pri preiskavi v Beogradu. Za Avstro-Ogrsko je bilo to premalo in 28. julija je Srbiji napovedala vojno. Na napoved se je odzvala Rusija, ki je 30. julija ukazala splošno mobilizacijo. Vojno kolesje se je hitro zavrtelo naprej.
Dan kasneje, 31. julija, je Nemčija od Rusije zahtevala, naj preneha s pripravami na vojno. Rusija tega ni storila, zato ji je Nemčija 1. avgusta napovedala vojno. Isti dan je splošno mobilizacijo odredila tudi Francija, 2. avgusta pa je Nemčija že zasedla Luksemburg in od Belgije zahtevala prehod čez njeno ozemlje, kar je ta zavrnila.
Nemčija napovedala vojno Franciji in vdrla v Belgijo
Nemčija je nato 3. avgusta napovedala vojno tudi Franciji ter dan kasneje vdrla v Belgijo. Tedaj je Nemčiji ultimat postavila Velika Britanija, ki je od Nemčije zahtevala, da se umakne iz Belgije. V Berlinu so ultimat zavrnili in Velika Britanija je Nemčiji 5. avgusta napovedala vojno. Dan kasneje je Nemčiji vojno napovedala še Srbija, Avstro-Ogrska pa Rusiji.
Nato je 11. avgusta še Francija napovedala vojno Avstro-Ogrski, 12. avgusta ji je vojno napovedala še Velika Britanija, 23. avgusta je Japonska napovedala vojno Nemčiji, Avstro-Ogrska pa Japonski.
V Evropi je izbruhnila prva svetovna vojna, ki se je končala leta 1918 s kapitulacijo Nemčije in razpadom Avstro-Ogrske monarhije. Smrtonosni streli iz Sarajeva niso bili vzrok za prvo svetovno vojno, zagotovo pa so bili posledica razmer v Evropi.
Nasproti so si stale centralne sile in antanta
Nasproti sta si stala dva bloka držav: centralne sile oz. sile osi (Avstro-Ogrska in Nemčija) in antanta, v katero so spadale Rusija, Velika Britanija in Francija. Politično ozračje je bilo v tem času zaznamovano z nacionalizmom, šovinizmom in imperializmom. Medtem ko so si velesile prizadevale za novo razdelitev sveta, so se Slovani, ki so živeli v Avstro-Ogrski monarhiji, borili za svojo samostojnost.
Javnost na stari celini je začetek vojne sprejela zelo različno. Večina je mislila, da bo to kratek spopad, ki pa je na koncu trajal več kot štiri leta. Tisto, kar je bilo sprva mišljeno kot hiter kaznovalni napad na Srbijo, se je razvilo v morijo dotlej neslutenih razsežnosti.
Vojna se je končala leta 1918 s kapitulacijo Nemčije in razpadom Avstro-Ogrske monarhije. Razpadlo je tudi Otomansko cesarstvo, v Rusiji pa je boljševiška oktobrska revolucija odnesla carja.
Prva svetovna vojna je zahtevala okoli 8,5 milijona smrtnih žrtev, prvič pa so med bojevanjem tudi uporabili za takratni čas visoko razvito orožje in strupene bojne pline.
Take vojne si nismo predstavljali
Ob stoti obletnici vojne so v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani pripravili občasno razstavo z naslovom Take vojne si nismo predstavljali. Razstava poskuša naslikati in ujeti težo časa med letoma 1914 in 1918 ter preko ljudi posredovati zgodbe, ki jih je pisalo življenje med vojno.
Za Slovenijo je bila prva svetovna vojna po besedah zgodovinarja Boža Repeta v nacionalnem smislu katastrofa, saj je razdelila Slovence. Prej so živeli v eni državi, Avstro-Ogrski, razen Beneških Slovencev in Rezije, ki je pripadla Italiji že leta 1866.
Večji del, osrednji del, je prišel v Jugoslavijo in to ga je v nacionalnem smislu pravzaprav nekako rešilo, cel zahodni del, se pravi Primorska, je prišla pod Italijo, in tam se je že v zgodnjih 20. letih začel izrazit fašistični asimilacijski pritisk. Po koncu prve svetovne vojne, leta 1920, je Slovenija izgubila tudi del ozemlja s koroškim plebiscitom.
Slovence pa prva svetovna vojne ni prizadela samo kot narod, pač pa tudi kot posameznike. Množično so umirali na frontah, pa tudi zaledju, izgnanstvu in internaciji. Čez del slovenskega ozemlja je potekala fronta, ki je za seboj pustila opustošenje, še ocenjuje Repe.
Koliko žrtev med Slovenci je vojna zahtevala, ni natančno znano. Janko Pleterski je izračunal, da je do leta 1917 padlo kakšnih 30.000 Slovencev in da je treba k temu prišteti vsaj še kakšno tretjino do konca vojne, in če štejemo še civilne žrtve, ki jih je tudi nemogoče neposredno prešteti, bi bila ta številka po oceni zgodovinarjev nekje 100.000.