Pred tednom dni se je izjalovil poskus posredovanja Evropske unije in ZDA med prehodno vlado premiera Hazema el Beblavija in Muslimansko bratovščino. Od mednarodnega posredovanja, katerega so bili očitno siti številni Egipčani, so oblasti poskušale razmere umiriti še z domačim mediatorstvom. Vrhovna verska avtoriteta sunitskih muslimanov v Egiptu, Al Azhar, je vse vpletene strani pozivala na pogovore. Dosegli naj bi dogovor glede nadaljevanja ustavodajnega procesa, morebitne vključitve članov Muslimanske bratovščine v prehodno vlado in nadaljevanjem od generalov začrtanega tranzicijskega procesa. Za Muslimansko bratovščino takšno posredovanje ni bilo sprejemljivo, saj Al Azhar razumejo kot del pučistične združbe.
Na prvih svobodnih volitvah po strmoglavljenju Hosnija Mubaraka zmagovita politična grupacija ne pristaja na nobeno drugo rešitev kot na vrnitev Mohameda Mursija na oblast. Za vojsko in prehodno oblast ta razplet nikakor ne pride v poštev. Na egiptovskih ulicah se je tako v minulih tednih dogajalo merjenje mišic vztrajnosti dveh različnih političnih opcij. Prehodne oblasti so upale, da bo podpornikom Muslimanske bratovščine pošla sapa in bodo pristali na začrtani tranzicijski proces, a so se zmotili. Vedno znova so od podpornikov iz njihovega tabora prihajala opozorila, da so pripravljeni za ponovno vrnitev Mursija na oblast tudi umreti. Sedaj se pod kroglami egiptovskih varnostnih sil to dejansko tudi dogaja. Edina razlika med njihovimi napovedmi in realnostjo je, da se Mursi ne bo vrnil na predsedniški položaj.
Vojska je od strmoglavljenja Mohameda Mursija postala še močnejši igralec na egiptovskem političnem parketu. Da bi od svojih največjih zaveznikov – ameriške administracije, od katere Egipt vsako leto dobi milijardno vojaško pomoč – prejeli zahtevek ponovne vzpostavitve Mursijeve vladavine, ni za pričakovati.
Civilna prehodna vlada, ki jo je nastavila vojska, je v prvem odzivu na posredovanje varnostnih sil, jasno nakazala, da ukrepanje proti pro-Mursijevim podpornikom podpira. Njihovo ostro ukrepanje je celo opravičevala, da so varnostne sile uporabile »največjo možno stopnjo samozadržanosti«, ob čemer so tudi opozorili, da so protestniki močno oboroženi. Za civilno oblast, čeprav nastavljeno z vojaškim pučom, je takšno opravičevanje nasilja varnostnih sil izjemno težavno. V očeh mnogih Egipčanov utegne izgubiti še dodatno legitimnost.
Z eskalacijo nasilja na egiptovskih ulicah je grožnja državi, da se bo potopila v državljansko vojno, ponovno močno vzplamtela. Polarizacije države in fragmentacije družbe z očiščenjem trgov in ulic egiptovska vojska ne bo uspela odpraviti.
