»Ko so prišli vojaki – Posilstva nemških žensk ob koncu druge svetovne vojne« je naslov knjige, ki jo je po obsežnih raziskovanjih po arhivih napisala zgodovinarka Miriam Gebhard. Po njeni oceni je bilo po koncu druge svetovne vojne v Nemčiji posiljenih najmanj 860.000 žensk, meni pa, da je ta številka še precej višja in se giblje okoli nekaj milijonov, saj je večina žensk o tem, kar sem jim je zgodilo, molčala.
V nasprotju z doslej veljavnim prepričanjem, da so se posilstva ob koncu druge svetovne vojne dogajala predvsem na vzhodu, na območjih, ki so jih osvobodili Rusi, je zgodovinarka razkrila, da tudi vojaki drugih zavezniških sil niso bili nič boljši. Posiljevali niso le ob pouličnih bojih v Berlinu, temveč tudi v Aachnu, Frankfurtu, Stuttgartu, Münchnu, na deželi, v zgornjebavarskih vaseh.
Posilstva razumeli kot kolateralno škodo
Tako kot so molčale žrtve, je ta posilstva zamolčala tudi politika. Še vedno veljajo kot neka kolateralna škoda vojne, kot odziv na zločine, ki so jih zagrešili nacisti. Ti so sistematično posiljevali ženske na okupiranih območjih na vzhodu Evrope pa tudi v Franciji. Kdor koli od vidnih politikov bi omenjal žrtve povojnih posilstev, bi ga v Nemčiji hitro doletel očitek, da skuša relativizirati zločine nacističnega režima. Vse do danes so žrtve posilstev v povojnem času pozabljene.
Tudi Elfriede Seltenheim je pozno spregovorila o tem, kaj se ji je zgodilo. Molčala je iz sramu, kljub temu da so ji dogodki po vojni zaznamovali vse življenje. Stara je bila komaj 14 let, ko so v vas Ostbrandenburg prišli Rusi. Štiri tedne so vojaki posiljevali 14-letno dekle. »Frau, komm (ženska, pridi),« so ji zaukazali in ji v hrbet porinili brzostrelko. Elfriede pravi, da ni mogla zbežati, na koncu tudi kričala ni več. Tedaj je v njej nekaj umrlo, pripoveduje danes. Najprej se je odvadila smejati, to ni tako hudo, toda potem se je odvadila tudi jokati. Brez smeha človek lahko živi, pravi Elfriede Seltenheim, brez joka ne more. Zgodovinarka Miriam Gebhard 70 let po koncu vojne v svoji knjigi opozarja na žrtve, kot je Elfriede, in na to, da je bila vse prej kot osamljen primer. Vse do danes posiljenih žensk niso priznali kot žrtev vojne. Medtem ko se ob spomenikih in grobnicah spominjajo vseh padlih mož, se na tihe žrtve vojne, kot jih imenuje Gebhardova, pozablja.
Največ podatkov v poročilih župnikov
Podatke o njih je zgodovinarka iskala po arhivih v Nemčiji, dokumenti, ki pričajo o tem, so redki. Našla jih je denimo v arhivih nadškofije v Münchnu in Freisingu, kjer so dogajanja v svojih poročilih opisali tamkajšnji župniki. Predvsem o posilstvih, ki so jih zagrešili ameriški vojaki, in teh je bilo v njihovih farah veliko. Zgodovinarko je presenetilo dejstvo, da so množično posiljevali tudi vojaki zahodnih zavezniških sil, po njenih podatkih naj bi kar 190.000 žensk posilili ameriški vojaki. Toda po vojni in v času hladne vojne se je zahodna Nemčija skušala nasloniti na zahodne zavezniške sile in o posilstvih, ki so jih zagrešili Američani, v državi niso hoteli ničesar vedeti. Tako kot v vzhodni Nemčiji niso hoteli ničesar slišati o tem, kaj so počeli ruski vojaki.
Še danes v spodnjebavarskem kraju Landshut molčijo o tem, kaj se je dogajalo, ko so v vas vkorakali ameriški vojaki. Novinarka Maximiliane Saalfrank se spominja, kako je njena mati vedno govorila čez Američane. Dolgo ni razumela, zakaj, zatem je izvedela, da je mama kot štiriletna deklica videla, kaj so ameriški vojaki storili njeni mami in drugim ženskam. Segnali so jih v spalnice in jih posiljevali, dokler niso prišli otroci. Ti so kričali in vreščali. Njeni materi je to vreščanje in kričanje ostalo v grozljivem spominu, babica o tem, kaj se ji je zgodilo, ni zmogla spregovoriti. Maximiliane Saalfrank pravi, da je babica to sprejela. V vojni je bila »poraženka« in kot poraženka je to morala sprejeti. Tudi nemški vojaki so posiljevali v drugi svetovni vojni, in to sistematično. To je bil sestavni del vodenja vojne na okupiranih območjih.
Zgodovinarja Silke Satjukow in Rainer Gries z univerz v Jeni in Magdeburgu sta v svoji letos izdani knjigi zapisala, da se je po vojni v Nemčiji rodilo okoli 400.000 otrok zasedbe (Besatzungskinder), okoli 300.000 jih je imelo ruskega očeta.