Objavo neosebne statistike o smrtnih kaznih nevladne organizacije za človekove pravice je včeraj dopolnila novica iz Japonske, da so tamkajšnjemu obsojencu na smrt po dobrih štirih desetletjih odobrili ponovno sojenje. Iwao Hakamada je bil leta 1968 obsojen na smrt zaradi očitanih ubojev delodajalca, njegove žene in dveh otrok, ki jih je priznal po dvajsetdnevnem mučenju v priporu, na sojenju pa zanikal. Japonski pravosodni sistem večinoma temelji na priznanju obdolžencev, ki ga zagovorniki človekovih pravic izpodbijajo zaradi dokazanih mukotrpnih zasliševanj brez odvetnikov in z izsiljenimi priznanji. Hakamada, ki naj bi zločinsko dejanje storil leta 1966, je po vsem sodeč nedolžen, saj so po skoraj pol stoletja ugotovili, da se njegova DNK ne sklada s tisto na obleki morilca.
Za nasprotnike smrtne kazni je med drugim prav nemožnost njene poprave povod, da ji nasprotujejo. Večina držav v svetu jo je že ukinila ali je ne izvršuje, čeprav jo ohranja kot precej vprašljivo sredstvo odvračanja od kaznivih dejanj, ki niti nimajo nekega skupnega imenovalca. V Savdski Arabiji je lahko povod zanjo že prešuštvo, v Pakistanu bogokletstvo, na Kitajskem gospodarski kriminal, v Severni Koreji pa že posedovanje pornografske literature in spremljanje prepovedanih videov iz Južne Koreje. Brez upoštevanja Kitajske, kjer naj bi bilo lani znova izvršenih več tisoč smrtnih kazni, Amnesty Internatonal (AI) navaja, da je bilo v primerjavi z letom prej v preostanku sveta usmrčenih 778 obsojencev oziroma skoraj sto več kot leto prej.
Kitajska neznanka
Največ smrtnih kazni so (ne upoštevajoč Kitajsko) izvršili v Iranu in Iraku, pri čemer AI ocenjuje, da jih je bilo v prvem izvedenih vsaj 700, čeprav jih uradno beležijo le 396. Iran, Irak in Savdska Arabija beležijo skupno 80 odstotkov vseh usmrtitev zunaj Kitajske, neslavno družbo državam, kot so Severna Koreja, Jemen, Somalija in Sudan, pa delajo ZDA in Japonska, prve z 39 usmrtitvami v lanskem letu, druga pa z osmimi; ZDA so edina država na celotni zahodni polobli, ki izvršuje smrtne kazni, Japonska pa poleg njih edina, ki jo ohranja znotraj razvitih držav v skupini G7. Pri tem je treba upoštevati, da je z nedavno odločitvijo zvezne države Maryland o odpravi smrtne kazni ta v ZDA v veljavi v 32 zveznih državah, pri čemer pri izvrševanju prednjači Teksas. V Evropi je edina država, ki še ima v svojem kazenskem zakoniku smrtno kazen, Belorusija, ki je lani nanjo obsodila štiri ljudi, a je ne izvršuje. Sicer pa so štiri države, ki so za določen čas prekinile usmrtitve, te lani izvršile. Indonezija je prvega obsojenca na smrt usmrtila po štirih letih, Kuvajt po šestih, Nigerija pa po sedmih letih. V Afriki, ki beleži kar 50-odstotni porast usmrtitev v lanskem letu, so jih vseh 64 izvršili v petih državah.
Po podatkih AI je bilo lani v 57 državah s smrtno kaznijo kaznovanih okoli 2000 ljudi, v zaporih pa jih nanjo čaka okoli 23.000. Gre za visoke številke, pri čemer pa zagovornike človekovih pravic tolaži dejstvo, da se te kazni dejansko izvršujejo le še v dveh ducatih držav, kar 140 pa jih jo je izbrisalo iz kazenskega zakonika. Kljub temu okoli 60 odstotkom svetovnega prebivalstva še vedno grozi, ker ta ni odpravljena na Kitajskem, v Indiji, Indoneziji in tudi večjem delu ZDA. de
