Rusija se očitno polašča Krima, multietničnega polotoka, velikega kot Slovenija, ki kot avtonomna republika pripada Ukrajini. O dokončni odcepitvi Krima naj bi odločal referendum, ki je napovedan za 30. marec. Ker pa je skoraj tri petine prebivalcev Rusov, vsaj desetina pa rusko govorečih Ukrajincev, ni težko napovedati rezultata osamosvojitvenega referenduma – če ga ne bodo odpovedali, kot se je to že zgodilo leta 1992.
Nekateri trdijo, da bi se Krim z odcepitvijo od Ukrajine ločil tudi od Evrope, čeprav bi lahko rekli, da je bil del Evrope še pred njenim rojstvom. Že v 6. stoletju pred našim štetjem so namreč Grki na polotoku ustanavljali kolonije, kot je Herson, iz katere se je pozneje razvil Sevastopol. V srednjem veku so si Krim najprej podredili Bizantinci in prav v Hersonu so leta 988 krstili kneza Vladimirja, ki je tako kot prvi vladar Kijevske Rusije, predhodnice Rusije in Ukrajine, prestopil v krščanstvo. V začetku 13. stoletja so imeli na polotoku, do katerega je s Kitajske potekala svilna cesta, trgovske postojanke krajši čas Benečani, nato pa več stoletij Genovežani.
Še pomembnejši dogodek Krima v 13. stoletju je bil prihod Tatarov, ljudstva turškega izvora, ki je v 14. stoletju prestopilo v islam in v 15. stoletju ustanovilo mogočno državo Krimski kanat. Do začetka 18. stoletja so ropali vse do Moskve in Poljske in v vseh teh stoletjih naj bi v suženjstvo prodali tri milijone ljudi. Šele Peter Veliki je ustavil tatarske vpade, Krim pa je Rusiji priključila Katarina Velika (1729–1796). Za Tatare so se začeli težki časi in mnogi so se izselili v Turčijo, kar je v drugi polovici 19. stoletja carska oblast zaradi pomanjkanja pastirjev drobnice prepovedala. Rusko priseljevanje na Krim je bilo namreč počasno.
Ruski grobovi na Krimu
Krim je imel strateško izjemno pomemben položaj, saj je bilo Črno morje edino rusko morje, ki pozimi ne zamrzne. Že Katarina Velika je začela graditi veliko vojaško pomorsko bazo in trdnjavo Sevastopol. Ni naključje, da se je leta 1854 francosko-britanski vojaški poseg proti Rusiji v bran razpadajoče Turčije skoncentriral na Krim oziroma v obleganje Sevastopola, ki je padel po enajstih mesecih. Krimska vojna je bila spopad, ki se je zaradi tehničnega napredka in epidemije kolere sprevrgel v eno najstrašnejših vojn v dotedanji evropski zgodovini. Rusija je kljub porazu obdržala Krim s Sevastopolom. V drugi polovici 19. stoletja je polotok postal območje, kamor je ruska aristokracija odhajala na letovanje.
Predvsem med drugo svetovno vojno so se na Krimu dogajale pomembne stvari. Nemško obleganje Sevastopola je trajalo osem mesecev. Ko je julija 1942 padel, je Hitler lahko sprostil sile za ofenzivo proti Volgi in Kavkazu, ki se je septembra sprevrgla v stalingrajsko bitko. Rdeča armada je Sevastopol ponovno zavzela 9. maja 1944, nekaj dni zatem pa je dal Stalin zaradi kolaboracije z Nemci v Uzbekistan, Kazahstan in Sibirijo deportirati vse krimske Tatare, tudi tiste, ki so se borili na strani Rdeče armade. Februarja 1945 pa se je Stalin na krimski Jalti s Churchillom in Rooseveltom dogovarjal o ureditvi sveta po koncu vojne, predvsem o usodi Nemčije.
Ostre razprave o avtonomiji
Položaj na Krimu je od razpada Sovjetske zveze leta 1991 precej zapleten, ker ga je Nikita Hruščov leta 1954 precej samovoljno priključil Ukrajini. Večinsko rusko prebivalstvo polotoka je težko sprejelo dejstvo, da so postali del samostojne Ukrajine. Ruske politične skupine so že januarja 1991, torej pred razglasitvijo ukrajinske samostojnosti 24. avgusta 1991, organizirale referendum o avtonomni republiki Krim, za kar je glasovala večina. Decembra 1991 so šli prebivalci Krima še na referendum o ukrajinski neodvisnosti. Medtem ko jo je po vsej Ukrajini potrdilo devetdeset odstotkov volilcev, jo je na Krimu samo 55 odstotkov, volilna udeležba pa je bila 37-odstotna.
Februarja 1992 je krimski parlament razglasil Avtonomno republiko Krim, ki jo je odobril ukrajinski parlament v Kijevu. Sledili so novi zapleti in v naslednjih letih tudi ostre razprave med Ukrajino in Krimom glede ustave avtonomne republike. Obe strani sta se o podrobnostih strinjali šele leta 1998.
Napetosti med Kijevom in polotokom je pogosto spodbujala tudi Moskva, na primer v letih 1996–1997, ko so številni prebivalci Krima dobili ruske potne liste. Za odnose med Moskvo in Kijevom je pogosto vir napetosti status Sevastopola, kjer je velik del ruskega ladjevja.
Vrnitev Tatarov
Napetosti na Krimu je po ukrajinski osamosvojitvi povzročalo tudi vračanje deportiranih Tatarov. Danes jih je na Krimu 280.000 in predstavljajo dvanajst odstotkov prebivalcev, še leta 1979 jih je bilo 0,1 odstotka. Med drugim so Tatari zahtevali vrnitev zaseženih hiš in podporo svojemu jeziku, krimski Rusi pa so jih zavračali predvsem z očitkom, da so bili nemški kolaboranti.
Položaj krimskih Tatarov se je deloma izboljšal z zmago oranžne revolucije leta 2004. Viktor Juščenko in Julija Timošenko sta hotela z njihovo pomočjo oslabiti (pro)rusko večino na polotoku. Tako so mnogi Tatari dobili zemljo in denar za gradnjo hiš ter drugo pomoč. Položaj Tatarov se je spet poslabšal po Janukovičevi zmagi na volitvah leta 2010. Konec februarja so krimski Tatari več dni demonstrirali proti ruskemu vplivu v Ukrajini in proti odcepitvi od Ukrajine. Vendar pa niso politično enotni, med drugim obstaja manjšina verskih skrajnežev, ki zahteva uvedbo šeriatskega prava in ustanovitev kalifata.