Še nikoli doslej ni neka preiskovalna komisija tako temeljito raziskala ozadje delovanja skrajno desničarske teroristične organizacije Nationalsozialistischer Untergrund, kot so zdaj storili poslanci deželnega parlamenta v Thüringenu.
NSU ali teroristična celica iz Zwickaua je od leta 2000 do 2006 umorila devet ljudi migrantskega izvora, večinoma obrtnike ali male podjetnike. V Kölnu so junija 2004 v ulici s pretežno turškimi trgovinicami nastavili bombo, ki je ob eksploziji hudo ranila 22 ljudi, v Heilbronnu so ustrelili nemško policistko in s strelom v glavo hudo ranili njenega kolega.
Proti edini preživeli iz tričlanske teroristične skupine Beate Zschäpe od maja 2012 v Münchnu poteka sodni proces. Oba preostala člana teroristične celice Uwe Mundlos in Uwe Böhnhardt sta se ustrelila tik pred aretacijo novembra 2011.
Policija, ki kljub več kot očitni protimigrantski usmerjenosti devetih atentatov ni preiskovala v smeri terorističnih napadov, temveč je preiskavo celo usmerjala med sorodnike umorjenih, si je prislužila vrsto očitkov o hudih napakah v preiskavi umorov, ki se niso pojasnili vse do naključnega odkritja storilcev, potem ko sta Uwe Mundlos in Uwe Böhnhardt v kraju Eisenach oropala banko. Pri preiskavi njunega avtodoma in bivališča so našli dokaze, da je NSU zagrešila tako serijo umorov migrantov kot tudi bombni napad v Kölnu in napad na oba policista v Heilbronnu.
Beli večeri le za belce
Več kot 1800 strani dolgo poročilo preiskovalne komisije po dveh letih in pol dela očitke policiji in deželnemu uradu za zaščito ustavne ureditve (notranji tajni službi) več kot potrjuje in podpira domneve, da so zavestno ščitili skrajno desničarsko sceno, v kateri je delovalo več njihovih agentov pod krinko. Na začetku poročila njegovi avtorji sorodnike hudo ranjenih v kölnskem bombnem napadu prosijo za odpuščanje zaradi nezaupanja in rasističnih obtožb na njihov račun v preiskavi bombnega napada.
Poročilo razkriva, da so neonacisti že v DDR organizirali skrivne celice, v katerih so se vojaško urili, policija pa je problem razširjanja takšnih skupin povsem podcenjevala. Po združitvi Nemčij so neonacisti lahko začeli delovati javno in od svojih zahodnih kolegov so se naučili, kako se morajo organizirati, da bo njihovo delovanje v novi državi legalno.
Neki strokovnjak v poročilu navaja, da je bil rasizem v tistih časih široko razpreden v družbi in tudi sprejet. Povsem normalna diskoteka v središču Jene je leta 1992 organizirala Bele večere, kjer je bil vstop ljudem drugačne rase prepovedan. V letih po združitvi so vzhodnonemški nacisti dokaj hitro spletli profesionalno in dobro utrjeno mrežo, na katero so se lahko zanesli tudi člani omenjene teroristične celice.
Občine z javnim denarjem financirale neonaciste
Poročilo navaja, da so občine iz proračunskih sredstev celo kupovale inštrumente za neonacistične glasbene skupine, ki veljajo za pomembno točko novačenja novih pripadnikov skrajno desničarske scene.
Podcenjevanje nevarnosti desničarskih skrajnežev in neonacistov se kot rdeča nit vleče skozi več kot tisoč strani poročila, iz njega pa izstopajo celo tako nenavadne stvari, kot je poročilo o govoru nekdanjega vodje deželnega urada za zaščito ustavne ureditve, ki je na javni prireditvi v Jeni dejal, da je treba imeti razumevanje za mladino med skrajnimi desničarji in da tretji rajh ni imel le slabih strani.
Ostra kritika leti tudi na zvezni urad za zaščito ustavne ureditve, eden njihovih agentov pod krinko je bil celo v stiku z enim od članov teroristične celice. Kljub temu da ga je tajna služba denarno izdatno podprla, še vedno ni jasno, ali je sploh posredoval kakšne koristne informacije.
V Berlinu zvezni politiki hvalijo delo poslancev iz Thüringena in menijo, da jim bo pomagalo tudi pri preiskavi primera na zvezni ravni.
