V soboto je poskušal španski premier Mariano Rajoy z obljubo, da mu bo do konca svojega mandata uspelo doseči ekonomsko rast in znižati brezposelnost, pomiriti čedalje večje nezadovoljstvo v njegovi vladajoči Ljudski stranki (PP) zaradi nedorečenosti in učinkov njegove politike pri reševanju krize. Posebno kritični so nekateri strankini baroni oziroma predsedniki pokrajinskih vlad (PP ima oblast v 14 od 19 avtonomnih pokrajin), ki s sprejetimi ukrepi centralne vlade ne soglašajo ali jim celo nasprotujejo. Svoje nestrinjanje z ministrom za finance Cristobalom Montorom je črno na belem izpostavil predsednik vlade Extremadure Jose Antonio Monago, ki deluje celo v nasprotju z vladno politiko.
Cilj spoštujejo, načina ne
Kot večina desničarskih strank tudi PP ponuja na nacionalni ravni običajno le en sam politični diskurz brez možnosti ugovora. Vendar pa so zdajšnja kriza, porazni učinki rezov, reform in varčevalne politike ter politično mešetarjenje med baroni stranke prižgali alarm. Najbolj jih skrbi strmo padanje javne podpore stranki (s 44,63 na 24,5 odstotka) in po besedah predsednika Galicije Alberta Nunesa Fijóa tudi Rajoyova nesposobnost javno artikulirati smisel varčevalne politike, ki ji ni videti konca.
Predsednik vlade Extremadure Monago se je s krizo spopadel malce drugače kot njegova stranka PP. Pravi, da brez rasti ni rešitve in da se iz krize ni mogoče izvleči zgolj z varčevanjem, rezi in deregulacijo, kot to zahteva Rajoyeva centralna vlada. Njene cilje sicer spoštuje, ne pa tudi predpisanih ukrepov za njihovo dosego.
Rezultate Monagovega drugačnega ravnanja zgovorno kažejo nekatere številke. Avtonomna pokrajina Extremadura je denimo imela največji deficit v Španiji, ki je leta 2011 znašal 6,8 odstotka, danes ima najnižjega (leta 2012 je padel na 0,69 odstotka, v letošnjem prvem trimesečju pa beležijo celo suficit). Po pisanju madridskega časnika El Pais je Extremadura v prejšnjih štirih letih podvojila svoj dolg, danes pa ima najnižjega in ji ni bilo treba koristiti pomoči iz španskega finančnega fonda za likvidnost pokrajin; razen tega je danes »edina avtonomna pokrajina, ki razpolaga z razširjenim proračunom; edina, ki ne potrebuje dodatnih rezov; edina, ki lahko podjetjem pomaga z investicijami; in edina, ki bo imela v letih 2014–2020 na razpolago veliki skupni fond Evropske unije«. Zato Monago pravi, da so mnoge od njegovih zahtev upravičene, in še: »V skoraj dveh letih smo sprejeli številne odločitve: od centralne vlade smo zahtevali, da bogatim zviša davke in ohrani davek na premoženje; našim delavcem v javnem sektorju smo izplačali dodatne plače; borili smo se za našo industrijo obnovljivih virov,« kar vse je v nasprotju z zahtevami Madrida. Spisek ukrepov in dosežkov, ki jih navaja, je precej dolg, na njem je tudi obdavčitev bank in začetno zmanjševanje brezposelnosti, čeprav mu opozicija očita krivdo za dodatnih 70.000 brezposelnih v lanskem letu.
Kako prelisičiti centralno oblast
Prav tako nasprotuje dvigu DDV, posebej za kulturne dejavnosti in za šolske potrebščine, ki ga je te dni kljub negodovanju Madrida zmanjšal s predpisanih 21 odstotkov na 13 odstotkov. Da bi prelisičil finančno ministrstvo in se izognil težavam, uporablja razne ukrepe, ki so v njegovi pristojnosti, kot so na primer davčne olajšave, davčne izjeme, spreminjanje davčne osnove in še drugo. V programu, ki ga je pred kratkim sprejela vlada Extremadure, so dali prednost socialnim programom za najbolj ranljivi del prebivalstva in finančni pomoči za oživitev gospodarstva, predvsem na področju inovacij. V nasprotju z zahtevo iz Madrida po izločitvi države iz gospodarstva jo je Monago postavil kot ključni dejavnik gospodarskega preporoda oziroma kot tisti dejavnik, ki mora zagotoviti ekonomsko rast.
Pri tem tesno sodeluje z bivšim socialističnim premierjem Felipejem Gonzalesom in zahteva, da PP sklene nacionalni pakt z vsemi političnimi silami za rešitev iz krize, kar Rajoy trmasto zavrača. Monago se je postavil tudi na čelo nekaterih upornih strankinih baronov, ki so odločno proti, da bi se avtonomnim pokrajinam dopuščal proračunski deficit »a la carte«. Minister Montora namerava namreč letos dopustiti Kataloniji 2,1-odstoten deficit, medtem ko ga morajo ostale pokrajine znižati na 1,2 odstotka, kar je krivično zlasti do tistih, ki so izpolnile zastavljene cilje.
Vse kaže, da se Rajoyu majejo tla pod nogami in to v lastni stranki, pa čeprav je bilo v soboto rečeno, da ima ta stranka samo en »nacionalni diskurz« in ne sedemnajst, kot druge stranke (PSOE), in da so vsi baroni PP »civilizirani in razumni ljudje«. Morda mu prav zato niso pripravljeni poslušno slediti.