Nasilje v Iraku po letu 2007, ko je na mesec umrlo tudi po 3000 ljudi, znova raste. V ponedeljek je tako v manj kot uri na tržnicah in parkiriščih v Bagdadu in Basri eksplodiralo dvanajst avtomobilov bomb, zaradi česar je umrlo več kot 50 ljudi. Julija je bilo celo več pobitih v Iraku kot v Siriji.
Letos naj bi po nekaterih ocenah v političnem nasilju umrlo že 4000 Iračanov. Tarča teroristov so zlasti kavarne, včasih pa tudi stadioni med nogometnimi tekmami, tako je umrlo tudi že okoli 20 nogometašev, še več pa gledalcev. Cilj je pokazati na šibkost vlade in povečati verska nasprotja.
Irak se torej znova pogreza v državljansko vojno med suniti in šiiti, kot se je to že zgodilo v letih 2006–2007. Ameriške okrepitve so leta 2008 to klanje ustavile, toda Američani so leta 2011 Irak zapustili in zdaj so spet vse bolj aktivne skupine skrajnežev tako med suniti kot med šiiti.
Spektakularni pobeg jetnikov
Vse bolj je tako tudi aktivna sunitska Al Kaida. Pred desetimi dnevi, 21. julija, je svojo dobro organiziranost in tudi šibkost iraške države izpričala s spektakularnim pobegom okoli 500 jetnikov iz zloglasnega Abu Ghraiba (znanega iz leta 2004 po ameriškem mučenju iraških jetnikov) v bližini Bagdada. Šlo je za skrbno načrtovano in koordinirano akcijo, v kateri je Al Kaida od zunaj napadla z raketami in avtomobili bombami, od znotraj pa so se uprli jetniki, ki so jim pomagali tudi nekateri pazniki. Tako je na svobodo prišlo tudi več pomembnih članov Al Kaide. Člani Al Kaide pa so tedaj hkrati napadli še neko drugo jetnišnico v bližini Bagdada, Taji, a niso bili tako uspešni, povečali pa so zmedo.
»Da sta dve najbolj varovani jetnišnici v Iraku, ki sta nekaj kilometrov proč od sedeža vlade, lahko raketirani nekaj ur, to ni več napaka v sistemu države, temveč njeno slabo delovanje,« pravi Hosham Dawod, poznavalec Iraka, ki meni, da je premierju Nuriju Al Malikiju uspelo zgraditi zelo malo države v zadnjih sedmih letih vodenja vlad.
Grožnja dolgoletne verske vojne
Al Malikiju predvsem ni uspelo preseči razklanost države na verske in etnične skupine. Tudi zato se v 35-milijonskem Iraku, ki je eden največjih proizvajalcev nafte, deset let po ameriškem napadu in okupaciji nevarno povečujejo napetosti. Na severu Kurdi, ki so suniti, živijo sicer precej mirno v avtonomni regiji, ki je skoraj povsem samostojna. V ostalem delu države pa se vse bolj spopadajo Arabci, to je večinski šiiti in manjšinski suniti. Sadam Husein, ki je vladal do ameriškega napada leta 2003, se je opiral na sunitsko manjšino. A z volitvami so nekaj let po ameriški zasedbi Iraka oblast dobili šiiti, ki so bili pred tem dolgo drugorazredni državljani. Premier Al Maliki je tako šiit in z vseh vodilnih položajev poskuša izriniti sunite. Suniti, ki se čutijo od ameriške okupacije dalje diskriminirani, se torej tako kot v letih 2006–2007 znova upirajo. Tokrat so jih s svojo vstajo proti diktatorju Bašarju Al Asadu k uporu spodbudili sirski suniti, ki so njihovi zavezniki. Demokratično izvoljeni Al Maliki, ki je blizu Iranu, pa podpira Asadov režim proti sunitom, ki so v Siriji za razliko od Iraka v večini. Nekateri celo menijo, da je ves Bližnji vzhod pred ponovitvijo evropske »tridesetletne vojne«. mš