Severnoirska policija, ki ji je v soboto prišlo na pomoč štiristo policistov iz Anglije in Škotske, je pričakovala, da se bo nasilje, ki je izbruhnilo v petek v severnem Belfastu ponoči in vnovič v soboto, nadaljevalo tudi minulo noč. Ranjenih je bilo že blizu štirideset policistov in en poslanec. Enega izmed policistov je zadela molotovka. Zagorel je, vendar so njegovi tovariši hitro pogasili ogenj, tako da jo je odnesel brez opeklin. Po dveh nočeh izgredov je v zaporu končalo triintrideset najbolj podivjanih izgrednikov.

Novo nasilje zaradi 323 let stare bitke?

Izgredi sovpadajo z začetkom tradicionalne protestantke poletne pohodne sezone, s katero tako imenovani oranžni red oziroma oranžna loža praznuje nekaj, kar se je zgodilo 12. julija pred 323 leti.

Takrat je v bitki pri kraju Boyne protestantski kralj nizozemskega rodu William oranžni, po katerem je red dobil ime, porazil armado katoliškega kralja Jamesa II. Ker so protestanti v tej bitki leta 1690 porazili katoličane, oranžni red vsako leto praznuje to zmago. Mnogi njegovi člani razumejo spravo s katoličani in enakopravnost pripadnikov katoliške manjšine, ki so bili dolgo drugorazredni državljani britanske Severne Irske, kot svoj poraz.

Oranžni red, ki je politično povezan s severnoirskimi unionističnimi strankami – te se zavzemajo za unijo z Veliko Britanijo – je nastal leta 1796 in se še vedno razglaša za branilca protestantskih državljanskih in verskih pravic. Kritiki, posebno mnogi pripadniki katoliške skupnosti na Severnem Irskem, oranžni red označujejo kot sektaški, triumfalistični in celo za »supermačistični«.

Neprotestanti ne morejo postati člani reda, katolikom in njihovim sorodnikom pa je članstvo izrecno prepovedano. Njihovo poletno pohodno sezono, ki jo oranžniki razglašajo za tradicijo, razumejo kot navadno izzivanje. Oranžni red namreč najraje koraka skozi katoliške dele Belfasta in drugih mest, kar je v preteklosti vedno sprožalo nasilje in izgrede.

S sabljami nad policiste

Letos se je policija oranžnikom zamerila, ker je prepovedala enega izmed njihovih pohodov po tisti ulici severnega Belfasta, ki velja za neuradno mejo med katoliško in protestantsko skupnostjo. Oranžni red je pozval k demonstracijam »na tisoče ljudi«, požel pa je več, kot je posejal. Čeprav je kasneje odpovedal protest, se je odzvalo več kot preveč vročih protestantskih glav, ki so v severnem Belfastu znova oživele nasilje iz preteklosti, ki je v preteklosti rodilo terorizem na obeh straneh in zahtevalo na tisoče življenj.

Severnoirski policijski poveljnik Matt Baggott je vodilnim možem oranžnega reda po dveh dneh izgredov svetoval, naj razmislijo o svojem ravnanju: »Na tisoče ljudi so pozvali, naj pridejo na proteste, ki so bili nenačrtovani in nenadzorovani. To je bilo neodgovorno in nepremišljeno.« V enem od incidentov so bili policisti soočeni celo z izgredniki s sabljami, s katerimi so med pohodi ceremonialno opasani oranžniki.