»Ne vem, ali bi to lahko imenoval največji trgovinski dogovor v zgodovini planeta, toda vsekakor gre za izjemno velik posel,« je za New York Times dejal Ron Kirk, do konca februarja še ameriški trgovinski predstavnik in član kabineta predsednika Baracka Obame.
Od konca junija tega leta se bodo začela pogajanja, katerih cilj je največja prostotrgovinska cona na svetu, so v zadnjih dneh sporočali ameriški predsednik Barack Obama, predsednik evropske komisije José Emanuel Barroso in predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy. Obama je v svojem nagovoru ameriškim državljanom sporočil, da bo trgovinski dogovor med gospodarskima blokoma obeh celin prinesel dobro plačano delo milijonom Američanov.
Že zdaj gospodarstvi Evropske unije in Združenih držav Amerike v trgovini izmenjata blago v vrednosti okoli 500 milijard evrov, če se partnerjema uspe dogovoriti o prosti trgovinski coni, pa bo nastal močan gospodarski prostor, ki bo združeval 800 milijonov ljudi in predstavljal polovico moči svetovnega gospodarstva. Evropa je pri ameriškem izvozu najboljša stranka – na leto nakupi za 344 milijard evrov ameriškega blaga.
Hitro, dokler je na oblasti Obama
Tudi če nobeden od politikov o tem ne spregovori uradno, s skupnim prostim trgovinskim prostorom severnoameriških držav in držav Evropske unije, nastaja protiutež potentnim gospodarstvom Kitajske in Indije. Sporazum pa naj bi v prihodnje zagotovil, da standardov varnosti proizvodov in zaščite intelektualne lastnine v prihodnjih letih ne bodo postavljali Kitajci, temveč Američani in Evropejci.
V Evropi so politično voljo ameriškega predsednika do svobodne trgovinske cone toplo pozdravili, predsednik evropske komisije Barroso je napovedal, da bo 27 članic takoj zaprosil, naj komisiji poverijo mandat za pogajanja. Barroso se zaveda, da je treba ravnati hitro in izkoristiti čas, ko je predsednik Obama še na oblasti. Vsem udeleženim je jasno, da pogajanja ne bodo lahka, Karel de Gucht, evropski komisar za trgovino, pa kljub temu pričakuje, da bi jih lahko zaključili konec leta 2014.
Še najmanj težav naj bi bilo s carinami, saj pomenijo le 3 do 4 odstotke trgovinskega volumna. Najtežje področje bo zagotovo kmetijstvo, agrarni lobi visoko subvencioniranega ameriškega kmetijstva si prizadeva za neomejen dostop na evropski trg. Ogromne obdelovalne površine in široka uporaba genske tehnologije ameriškemu kmetijstvu zagotavljajo visoke donose in tako nizke cene, da jim evropski proizvajalci hrane preprosto niso kos.
Še posebno precej širokogruden odnos do genske tehnologije in uporabe hormonov v živinoreji na evropski strani vzbuja skepso.
Mnogo ameriških kmetijskih proizvodov zaradi strožjih meril danes na evropskih trgih sploh ni dovoljenih. Podobna nasprotja obstajajo tudi pri okoljskih merilih, patentnih pravicah in določilih o varnosti pri avtomobilski proizvodnji ali na primer pri proizvodnji letal.
Morebitni sporazum bo vplival na odločanje Britancev za ali proti EU
Ron Kirk je kljub temu optimističen in pravi, da so skupaj z visokimi evropskimi uradniki v preliminarnih pogajanjih že dosegli dober napredek na področjih, ki so desetletja kazila trgovinske odnose, kot je področje zdravil in vprašanje varnosti pri živilih.
Britanski premier David Cameron je obljubil, da bo kot predsedujoči skupine G8 to leto spodbujal pogajanja, pri čemer bodo ta zagotovo vplivala tudi na razmišljanja Otočanov, ali bi se ali ne poslovili od Evropske unije. Predsednik evropske komisije Barroso o tem sicer ni govoril, poudaril pa je, da so Britanci močni zagovorniki trgovinskega sporazuma s svojimi čezatlantskimi zavezniki.
Pogajanja, ki bodo s pogledom z ameriške strani potekala v »ugodnem« času drugega in s tem neobremenjenega Barackovega mandata, se bodo v Evropi srečevala z vplivom kar nekaj volitev, opozarja britanski dnevnik Guardian. Septembra tako potekajo nemške parlamentarne volitve, naslednje leto bomo v Evropi volili poslance v evropski parlament in zamenjala se bo evropska komisija.
Medtem ko obe, tako Nemčija kot tudi Velika Britanija, pričakujeta, da bo sporazum še okrepil njun izvoz na ameriško tržišče, še zlasti če Nemčiji ne bo treba proizvajati posebnih modelov avtomobilov za ameriško tržišče, bo sporazum trši oreh za tradicionalno bolj protekcionistično Francijo in njeno kmetijstvo. Kljub temu se pričakuje, da bi gospodarstvu Evropske unije dogovor uspel zagotoviti okoli pol odstotka gospodarske rasti.
Evropska unija je hkrati skorajda že končala pogajanja o podobnem sporazumu s Kanado, čeprav so bile pri teh pogajanjih razlike predvsem pri vprašanjih, ki so zadevala kmetijstvo, prav tako velike.