Po potrditvi v parlamentu bo nova srbska vlada zagrizla v program »težkih in bolečih« reform, kot jih je napovedal novi premier Aleksandar Vučić. Pri tem mu bo pomagala barvita šestnajstčlanska ministrska ekipa, v katero je prvak Srbske napredne stranke kljub nelagodju članstva privabil tudi nekaj nestrankarskih obrazov in strokovnjakov, ki bodo pomagali pri zahtevnem urejanju javnih financ in zmanjševanju proračunskega minusa.
Najbolj izpostavljen bo zato položaj finančnega ministra. Spet ga je zasedel mlad, 30-letni Lazar Krstić, nekdanji sodelavec globalne ameriške svetovalne družbe McKinsey & Company. Podjetje deluje v šestdesetih državah sveta, Krstić pa je po končanju študija z odliko na ameriški univerzi Yale leta 2007 delal na sedežu podjetja v New Yorku in se prebil do položaja mlajšega partnerja. Avgusta lani je prevzel položaj finančnega ministra v vladi, ki jo je vodil šef socialistov Ivica Dačić. Zdaj bo strankarsko neopredeljeni Krstić nadaljeval delo, po prisegi nove vlade pa je takoj napovedal, da nameravajo v naslednjih dveh letih privarčevati dve milijardi evrov, proračunski primanjkljaj pa prihodnje leto znižati na šest odstotkov BDP, vse v skladu z Vučićevo napovedjo reform. To bo zahtevalo posege v plače javnega sektorja in verjetno tudi v pokojnine, kar bo velika preizkušnja za vlado, čeprav ima v parlamentu več kot štiripetinsko večino (208 od 250 poslancev).
Privatizacija v rokah bivšega ekonomista Svetovne banke
Prav tako izredno pomembno ministrstvo za gospodarstvo je prevzel tudi nestrankarski ekonomist Dušan Vujović. Je nekdanji sodelavec Svetovne banke, med letoma 1998 in 2001 je bil vodja gospodarske ekipe Svetovne banke za Ukrajino, ko so dorekli precej ostre pogoje posojila državi, za katero je bil pri banki odgovoren tudi med letoma 2003 in 2006. Bil je eden najvidnejših članov skupine sedemnajstih ekonomistov (G17), ki je nastala v Srbiji konec leta 1997 in se kasneje preoblikovala v stranko, lani pa se je združila z Združenimi regijami Srbije. Vučič je napovedal privatizacijo javnih podjetij, med drugimi železnic, telekoma in Srbijagasa, in rešitev za železarno Smederevo, ki je tempirana socialna bomba, ter nasploh obljubil ureditev položaja 153 državnih podjetij, ki prinašajo izgubo, kar bo vse velika naloga Vujovića.
Med ministri je še eno ime s tesnimi stiki z zahodnimi institucijami. To je nova ministrica za državno upravo in lokalno samoupravo Kori Udovički. Bila je pomočnica generalnega sekretarja OZN pri razvojnem programu OZN, med letoma 1993 in 2001 pa je delala pri Mednarodnem denarnem skladu v Washingtonu, kjer je bila tudi glavna ekonomistka za Jugoslavijo in Bosno in Hercegovino. Pol leta je bila guvernerka srbske narodne banke.
Nestrankarski je tudi novi minister za izobraževanje Srđan Verbić. Njegovo imenovanje je bilo eno večjih presenečenj, gre pa za magistra fizike, ki je zaposlen v Republiškem zavodu za ocenjevanje kakovosti izobraževanja.
Politične igre, ki jih strokovnjaki težko igrajo
Kot pravi politični analitik iz srbske nevladne organizacije Cesid Đorđe Vuković, se za imenovanji strokovnjakov na odgovorne ministrske položaje verjetno skriva tudi politični motiv. »Ker stranke v Srbiji niso priljubljene, se želi doseči vtis njihove delne odsotnosti z imenovanjem strokovnjakov. To so politične igre in nisem prepričan, da bodo ti strokovnjaki prepoznali te igre, ki sicer niso nobena specifičnost Srbije, ampak se dogajajo povsod,« pravi Vuković. Na vprašanje, ali bodo zaradi svoje strankarske neopredeljenosti in poznavanja mednarodnih finančnih institucij pa tudi ljudi lažje pripomogli k izvedbi težkih reform, Vuković odgovarja, da o tem ni prepričan. »Morda poznanstva in poznavanje k temu prispevajo odstotek ali dva. Ključno vprašanje pa je, ali smo mi sami sposobni izpeljati reforme, za katere že pet ali deset let vemo, da nas čakajo. Največja nevarnost je, da se reforme potrdijo, pa jih nato ne izpeljemo in jih spet potisnemo v ozadje za naslednje desetletje,« je za Dnevnik dejal Vuković in dodal, da se nekateri obrisi zaviranja reform že kažejo, denimo v tem, da se le pogojno napoveduje mogoče zmanjševanje pokojnin, čeprav so eden največjih državnih stroškov.
