Če se parlamentarnih in predsedniških volitev udeležilo več kot 50 odstotkov volilnih upravičencev in so volilni rezultati kljub številnim nepravilnostim še dajali vtis legitimnosti, je padec zainteresiranosti za temeljni dokument države delno lahko tudi pokazatelj utrujenosti nad izrednimi razmerami v državi. „Glasna manjšina“ s trga Tahrir je klonila pred „tiho večino“ ljudi, ki si želijo stabilnosti za oživitev gospodarstva. Zmaga starih Mubarakovih sil in novih vladarjev ne bi mogla biti sijajnejša. Termin „tiha večina“ je lani v življenje priklical prehodni egiptovski premier, imenovan s strani vojaške hunte. Letos pa ga je brez oklevanja prevzela na parlamentarnih in predsedniških volitvah zmagovita Muslimanska bratovščina.
Ne le, da se je najbolje organizirana politična sila v Egiptu polastila izrazoslovja tistega dela politikov, ki ga je prezirala, v mesecih po svoji zmagi na predsedniških volitvah je novi predsednik Mohamed Mursi kazal enake znake avtoritarnosti obsojenega predhodnika. Ob rokohitrskem sprejemanju predsedniških dekretov pogosto ni bilo jasno, ali so vzgibi po popolni prevladi Muslimanske bratovščine nad političnim prostorom v Egiptu vzniknili v strankarski centrali, na sedežu bratovščine ali v predsedniški palači.
Sprejemanje odločitev novega predsednika je bilo pogosto netransparentno. Končni želeni izzid Mursijevega zavzemanja za večje predsedniške pristojnosti do sprejetja nove ustave se je vendarle izšel. S pomočjo glasovalnega stroja Muslimanske bratovščine v parlamentu je bila konec novembra sprejeta takoimenovana „kompromisna različica“ temeljnega dokumenta, ki je daleč od želene moderne ustave, za katero so si zavzemali sekularisti. Ti so s prgiščem predstavnikov sindikatov in drugih politično-verskih manjšin v ustavni komisiji zasedali obrobno vlogo. V komisiji so prevladovali islamisti. Liberalci, sekularisti in predstavniki koptov so iz komisije slednjič protestno izstopili, ker so njihove zamisli med ustavnim narekom večine ostale neupoštevane.
Čeprav se je število členov, ki govorijo o političnih, moralnih, socialnih in ekonomskih pravicah v novi ustavi z štiriindvajsetih povzpelo na enainpetdeset, nova ustava vsaj na prvi pogled zgleda kot velik kakovostni preskok od njene predhodnice, ki je zdržala 41 let. Skoraj v celoti se odpravlja sojenja civilistom pred vojaškimi sodišči. Predsednik države bo na oblasti lahko največ dva zaporedna štiriletna mandata. Vrhu preteklega političnega režima je za deset let prepovedano kandidranje za javne funkcije. Ženskam se obljublja brezplačno materinsko pomoč, pomoč pri oskrbi otrok in skrb za vdove ter ločenke, toda eksplicitnih pravic za ženske nova ustava ne omenja. Prav tako ni v ustavi ne duha ne sluha o definiciji manjšin v Egiptu in njihovih temeljnih pravicah. Prav nasprotno je vloga šarije kot temelja egiptovskemu pravnemu redu precej podrobneje definirana kot v prejšnji ustavi. Klerike iz Al- Azharja, osrednje verske avtoritete v državi, bodo posvetovali o vseh vprašanjih, povezanih s šarijo. Po eni od interpretacij prav ta odsek ustave posredno omogoča močan in odločilen vpliv klerikov na zakonodajni proces. Od tod - kljub novim zagotovilom za spoštovanje svobode veroizpovedi - letijo očitki sekularistov, da si je Muslimanska bratovščina ustavo spisala po lastni meri.
Mohamed Mursi je s predsedniškim podpisom na referendumu potrjeno egiptovsko ustavo že prenesel v egiptovski pravni red. Pred tem iz ZDA in Evropske unije ni prejel enoznačne brzojane čestitke ob potrjeni ustavi. Tako iz Washingtona kot iz Bruslja je namreč v Kairo pripotoval poziv, naj predsednik zaceli delitve med ljudstvom, ponovno vzpostavi zaupanje med ljudmi in z opozicijo zažene pravi dialog. Namesto slavja nad „dosežkom demokracije“ zgolj plah, pragmatičen poziv. Je bilo možno od Združenih držav in Evropske unije pričakovati kaj več? Odgovor je ne. Nekaj mesecev po padcu Mubaraka sta namreč čezatlantski zaveznici z izjemno omejenim dometom med arabskimi vstajami dali jasno vedeti, da bosta sprejeli vsako novo politično realnost v Egiptu ne glede na versko ali politično barvo novih oblastnikov. Realnost je sedaj tu – Egipt je tudi v osrednjem državnem dokumentu postal nekoliko bolj islamska država.
Izvajanje ustave v praksi bo sedaj predstavljalo enega večjih preizkusov za Muslimansko bratovščino. Čeprav bosta ZDA in Evropska unija Mursiju temeljito gledali pod prste, je močno dvomljivo, ali lahko poleg opozarjanja na morebitne kršitve ustave in pozivih za spoštovanje univerzalnih človekovih pravic, ki niso našle mesta v novi ustavi, storita še kaj več. Tako kot v Mubarakovih časih namreč Washington in Bruselj tudi pod Muslimansko bratovščino stavita na Egipt kot enega ključnih porokov „stabilnosti na Bližnjem vzhodu“.
