Rusi so že od oktobrske revolucije sem izgubljali okus za pravi konjak (in vodko) ter se privajali na razredčeni špirit, zato je Hodorkovski pri petindvajsetih leti na kup spravil dovolj denarja, da si je tik pred razpadom Sovjetske zveze in s pomočjo sinov vplivnih moskovskih aparatčikov umislil lastno zasebno banko. Zaradi njenega izjemnega položaja znotraj propadajočega sovjetskega sistema, je bila Menatep zelo primerna inštitucija za izmikanje davčnim in carinskim obveznostim, nedokazane obtožbe pa navajajo, da se je v dveh letih obstoja do razpada SZ izdatno okoristila s sicer splošnim grabežem državnih skladov.
»Vsak vodja inštituta ali podjetja je imel večje možnosti kot jaz, pač odvisno od tega, kako obsežni so bili,« Hodorkovskega citira David Hoffman v leta 2002 izdani knjigi The Oligarchs: Wealth and Power in the New Russia. »Po vrsti so mi razlagali, da so šli skozi podobna obdobja, ko je sistem odpiral karierne možnosti, a v najboljšem primeru niso uspeli, v slabšem pa so se znašli v ječi. Trdili so, da tudi tokrat ne bo drugače. Nisem jih poslušal. Bil sem premlad in sem grabil priložnosti.« Med slednjimi so bile tudi politične, a je z odhodom Jelcina in prihodom prekanjenega KGB-jevca Vladimirja Putina trčil ob zid. Šele vzpenjajoči se ruski car se pri utrjevanju oblasti v Kremlju ni spustil s Hodorkovskim (in upornimi oligarhi) v politično razpravo, ampak v brskanje po poslih in kršitvah zakonodaje v resda divji privatizaciji ter izogibanju davkariji. Takrat najbogatejši Rus in šestnajsti najbogatejši človek na svetu je seveda imel nekaj poštnih nabiralnikov od Kajmanskih otokov do Cipra, prek katerih je širil imperij, ki je od računalnikov in žganih pijač zrasel do velenaftnega trgovca Jukosa v 90-odstotni lasti njegove finančne skupine Menatep ter spogledovanja s Sibneftom drugih dveh ruskih oligarhov, Borisa Berezovskega in Romana Abramoviča, kar bi pripeljalo do druge največje svetovne naftne družbe, takoj za ExxonMobilom. Spektakularna aretacija Hodorkovskega v Novosibirsku, obtožba o domnevni protizakoniti privatizacije državne tovarne gnojil Apatit in blokada računov Yukosa zaradi prav tako domnevno utajenega davka v višini astronomskih 27 milijard dolarjev so zato lahko zveneli kot poračun s tajkunom in politični pogrom nad oligarhom hkrati.
Hodorkovski je zdaj, kar zadeva Putina, na svobodi iz humanitarnih razlogov, ne opran očitanih mu dejanj, ki so ga za desetletje pospravila izza rešetk. Vmes se je zgodila transformacija brezobzirnega oligarha, ki je zrasel v brezzakonju razpada Sovjetske zveze v političnega zapornika in borca za državljanske svoboščine v eni najbolj odmevnih afer postkomunistične Rusije. Ker je tako hotel Zahod, ne Hodorkovski, ki je že pred četrt stoletja vedel, da hodi po robu, a »bil premlad, da bi ga skrbele posledice«. Te pa so v selekcioniranem ruskem sodstvu oziroma sodni veji oblasti, podrejeni tistemu, ki si je podredil tudi izvršno in zakonodajno ter nadzor nad mediji in se imenuje Vladimir Putin.
K sreči je sodstvo zahodno od Moskve (in Kijeva) bolj avtonomno in zato bo ne nazadnje Kramar dobil nazaj tisočake, ki mu jih je najprej telefonsko, nato pa po hitrem zakonodajnem postopku odrekel Pahor. Sodna veja je, denimo, na Portugalskem tudi zagotovila, da izvršna oblast ne bo lomastila po pokojninah, ko zapolnjuje apetite evr(op)skih bančnih oligarhov. A nobena sodišča ne dajo odgovora na uvodno zastavljeno dilemo, kako lastnik kafiča postane lastnik bajnega bogastva, ki ga ni ustvaril človek, ampak bog (narava. če hočete)? Tako, da je spisal k sebi naravnane zakone, da bi povozil naravne. In jih uporablja proti drugim ljudem. Med Putinom in Hodorkovskim ne iščite razlik, sta iz povsem iste črede hlepečih po oblasti in denarju na račun drugih. Z majcenim upanjem, da je drugega ta sla minila, a to še zdaleč ne velja za tiste, ki se zdaj lepijo nanj.
