»Ferragosto« se bliža koncu, z njim pa se tudi končuje dopustovanje za italijanski politični vrh, pred katerim je zahtevna naloga iskanja sredstev za 43 milijard evrov težak reformni paket, s katerim naj bi italijansko gospodarstvo spravili v pogon. Če gre soditi po prvih popočitniških sestankovanjih ministrov vlade Mattea Renza, bo finančno pokritje ambicioznega reformnega programa skoraj misija nemogoče. Potem ko je Italija minuli dve četrtletji znova utrpela padec bruto domačega proizvoda (BDP) in tako uradno znova zdrsnila v recesijo – že tretjo od leta 2008 – si minister za ekonomijo Pier Carlo Padoan nikakor ne želi ogrožati ohranjanja proračunskega primanjkljaja pod tremi odstotki BDP.
Do denarja s premetavanjem
Renzijev reformni paket temelji na oceni, da bo Italija letos imela 0,8-odstotno rast BDP, medtem ko je italijanska centralna banka po dveh poraznih četrtletjih svoje napovedi porezala z 0,7 na vsega 0,2 odstotka. Edina spodbuda, ki je prišla iz centralne banke, je, da je napovedi za prihodnje leto popravila navzgor z enega na 1,3 odstotka. Medtem ko državni statistični urad Istat za letos celo napoveduje 0,3-odstotno recesijo.
Minister Padoan je premierju Renziju sporočil, da za financiranje reformnega paketa država nima na voljo svežih sredstev in da se bo moral, če ne želi tvegati zvišanja proračunskega primanjkljaja, zadovoljiti s prerazporeditvami v okviru obstoječe porabe. Renzijev program, ki je mešanica investicij v infrastrukturo (posodobili naj bi železniške povezave Brescia–Padova, Napoli–Bari, milansko letališče Malpensa naj bi dobilo hitro železniško povezavo itd.), znižanja davčnih in prispevnih obremenitev dela (najslabše plačani imajo po novem mesečno v žepu 80 evrov več) in podjetij, energetske sanacije javnih zgradb ter debirokratizacije, finančne vire išče predvsem v zniževanju stroškov javne uprave in pri zasebnikih.
Za velike infrastrukturne projekte naj bi namenili okoli 30 milijard evrov, pri čemer naj bi zasebniki prispevali več kot polovico sredstev. Še okoli 13 milijard evrov naj bi potrebovali za pospešitev infrastrukturnih projektov, ki se že izvajajo, a prepočasi. Potem je tu še nekaj milijard evrov, ki jih bodo potrebovali za podaljšanje veljavnosti 65-odstotne davčne olajšave za investicije v povečanje energetske učinkovitosti stanovanj.
Pred petkovo obravnavo programa na vladi se tako že pojavljajo ugibanja, da bi skozi sito utegnile iti le splošne smernice in tisti ukrepi, ki nase ne vežejo nujno takojšnjih finančnih učinkov. Kot je na primer obljubljena poenostavitev postopkov pri pridobivanju gradbenih dovoljenj. Preostale ukrepe, ki še nimajo zagotovljenih finančnih virov, pa bi utegnila Renzijeva vlada obravnavati šele v sklopu proračunskih dokumentov.
Premier Renzi, ki se je reformiranja države lotil na podlagi izjemne zmage njegove stranke na evropskih volitvah – prejela je več kot 40 odstotkov glasov volilcev – ne daje vtisa, da bi ga slabša gospodarska slika v državi in previdnost ministra Padoana kakor koli skrbela. Najbrž gre del ambicioznosti pripisati tudi temu, da je še pred avgustovskimi počitnicami skozi prvo branje v parlamentu uspel spraviti kontroverzno reformo senata, ki bi ob dokončni uzakonitvi de facto izničila vso moč senata, ki je pri sprejemanju zakonov zdaj povsem enakopraven s poslansko zbornico. A podobno kot bi se utegnilo zaplesti pri potrjevanju večdesetmilijardnega reformnega paketa, je še vedno daleč od udejanjenja tudi ustavna reforma. Reformo senata namreč poleg še trojnega branja v obeh domovih čaka še referendum. Renzi bi se tako kljub začetnemu zagonu in nekaj uspehih utegnil izkazati za še enega nesojenega reformista na čelu Italije.