Četrti dan vojaškega prevzema oblasti je Egipt še bolj razcepljen, kot je bil na začetku minulega tedna. O novi ureditvi države vedno večje množice polemizirajo na ulicah in mestnih trgih, vojaški vrh pa, skrit za visokimi zidovi svojih vojašnic, ne zna oblikovati privida civilne oblasti, ki bi bil prepričljiv.
Konsenz, da je vse narobe
Egiptovska politika ni bila nikoli transparentna. Po sredinem vojaškem prevzemu oblasti je postala nepredvidljiva tudi nova vojaška oblast. V soboto ob osmih zvečer je država pričakovala, da se bo v javnosti prikazal Nobelov nagrajenec za mir Mohamed El Baradej in prisegel kot novonastavljeni predsednik vlade. Ob polnoči so Kairo preplavile govorice, da je njegovemu imenovanju nasprotovala radikalna verska stranka Nur, ki je bila pred vojaškim udarom del vladajoče koalicije odstavljenega Mohameda Mursija. El Baradej ni postal predsednik vlade in se ni pokazal v javnosti.
»Imamo novega premierja,« so bili tik pred osmo uro zvečer zadovoljni v čajnici El Alfi ob Aveniji 26. oktobra, ki pelje na znameniti trg Tahrir. »Zdaj bo vse v redu.« Vladal je konsenz, da je obdobje nereda mimo, da bo v državi zavladalo nenadno blagostanje, Egipt pa postal stabilna država, ki ji vlada koalicija vojaškega vrha in političnih strank brez muslimanskih bratov. Po polnoči so še vedno sedeli za rdečimi plastičnimi mizami, vladal pa je konsenz, da je vse narobe.
Nekaj kilometrov vzhodneje na trgu Raba El Adavija je stotisočglava množica pripadnikov gibanja Muslimanske bratovščine sredi noči v skoraj prazničnem vzdušju zagotavljala, da se je v državo po letu dni njihove popolne oblasti vrnila diktatura. »Tukaj bomo, dokler Mursi ne pride sem svoboden, general Abdel Fateh El Sisi pa gre v zapor,« so zagotavljali in dajali jasna znamenja, da so pripravljeni na spopad z vsem svetom. Zasedli so milijonsko četrt Medinat Naser, presekali cesto na letališče in iz križišča dveh velikih avenij naredili prostor alternativne politike.
Dve središči
Kairo je imel včeraj dve središči. Eno je na Tahrirju, ki je najprej postal simbol januarske revolucije iz leta 2011 in potem nasprotovanja avtoritarni teokratski oblasti Muslimanske bratovščine. Tam s popolnoma resnimi obrazi govorijo, da vojska ni naredila državnega udara, ampak je 3. julija izpolnila zahtevo ljudstva po odstranitvi samodržca. Zahtevajo nove parlamentarne in predsedniške volitve, novo ustavo in nov družbeni red, v katerem ni videti prostora za Muslimansko bratovščino. Tam je politika sestavljena iz koalicije laičnih skupin, ki so z oblasti vrgle Hosnija Mubaraka, nekdanjih partnerjev Mohameda Mursija, ki jih je Muslimanska bratovščina vzela v koalicijo, niso pa jim dali nobene oblasti, uradnikov režima Hosnija Mubaraka in pripadnikov koptske krščanske manjšine, ki jih je Mursi stisnil v kot. To je koalicija ljudi, ki običajno ne govorijo med seboj.
Drugo središče je na trgu Raba El Adavija, kjer tisti del vodstva Muslimanske bratovščine, ki ga general Sisi ni aretiral, vztraja pri stalni prisotnosti neskončnega morja ljudi, ker se nikjer drugje ne počutijo varne. Množici ne smeta priti v stik, ker potem na tleh obležijo trupla, ranjeni pa se še naprej spopadajo po bolnišnicah.
Pomešali sta se ikonografiji dveh zamenjav oblasti v dobrih dveh letih. Na Tahrirju še niso očistili mostu 6. oktobra, kjer so se v petek ponoči spopadli pripadniki Muslimanske bratovščine in protestniki, ki so izsilili vojaško odstra nitev Mohameda Mursija iz predsedniške palače. Vsi televizijski zasloni v kavarnah ob trgu so bili v soboto zjutraj obrnjeni na ulico. Kazali so njegovega predhodnika Hosnija Mubaraka v kletki na procesu, ki se je po daljši prekinitvi ponovno začel to jutro. Sodnik ga je hitro prestavil na avgust.
»To je dobro za Egipt,« je zagotovil mladi Mustafa, ki je s palico v roki urejal promet ob skeletu požganega avtomobila. »Dva diktatorja hkrati v zaporu.« Mubarak je za rešetkami od revolucije leta 2011 naprej, njegov naslednik pa od prejšnje srede v vojaškem priporu, ki ga je odredil general Sisi.
Tako kot od petdesetih let naprej je usoda države v rokah generalov. Demokracija in volja ljudstva sta pri oboroženih silah na drugem mestu. Na prvem je ekonomski in družbeni interes vojaške elite, ki ima v svojih rokah polovico družbenega proizvoda Egipta. Mohameda Mursija niso odstranile samo množice protestnikov, ampak ekonomski propad države. Pod oblastjo Muslimanske bratovščine je strmoglavila vrednost nacionalne valute in se vratolomno dvignila cena bencina in kruha. Muslimanska bratovščina je ogrozila ekonomske interese vojaške elite, ki je zato stopila na stan ljudstva in jih odstranila z oblasti. Ljudstvo pa od vojske sedaj pričakuje, da bo oživila nacionalno ekonomijo. Prve dni novega režima pa generali kljub tankom okoli državnih zgradb in helikopterjem v zraku vzbujajo vtis, da ne znajo vzpostaviti niti monopola nad nasiljem.
