Že v ponedeljek zvečer je svoj prostovoljni odstop prek twitterja nepričakovano napovedal britanski zunanji minister William Hague, premeščanje ministrskih in drugih visokih vladnih položajev pa je najobsežnejše, odkar se je David Cameron vselil na Downing street 10.
Analitiki ocenjujejo, da skuša konservativni premier deset mesecev pred parlamentarnimi volitvami poslati jasno sporočilo, da bo v primeru ponovne izvolitve in še pred obljubljenim referendumom o britanskem nadaljnjem članstvu v Evropski uniji dodobra preoblikoval odnose z Brusljem. Očitno se je zato tudi zahvalil za sodelovanje Kenu Clarku, ministru brez listnice, ki je veljal za najbolj proevropskega člana njegovega do zdaj 22-članskega kabineta, iz katerega se je moral zaradi uravnoteženja posloviti tudi dolgoletni Cameronov zaveznik in ugleden torijski desno usmerjeni ideolog Michael Gove. Položaj ministra za izobraževanje je moral tudi zaradi spora z učitelji okoli šolske reforme prepustiti Nicky Morgan, dosedanji ministrici za ženska vprašanja in enakopravnost spolov.
Hammond namesto Hagua
Najodmevnejše je včerajšnje imenovanje dosedanjega obrambnega ministra Philipa Hammonda na čelo britanske diplomacije. Njegova izbira je svojevrstno sporočilo preostalim članicam EU, saj gre za izpričanega evroskeptika, ki je med drugim izjavil, da bo na referendumu o članstvu v EU, obljubljenem za leto 2017, glasoval za britanski izstop iz povezave, če si ta pred tem ne bo izpogajala boljšega položaja v Uniji. Cameron je imel pri novih imenovanjih očitno poleg volitev maja prihodnje leto ter bližnjega škotskega referenduma o neodvisnosti v mislih tudi rezultat nedavnih evropskih volitev z vzponom evroskeptične stranke Ukip. Zato je za novega britanskega komisarja v evropski komisiji včeraj imenoval Jonathana Hilla, vodjo konservativcev v zgornjem domu parlamenta.
Z imenovanjem še enega, sicer mehkejšega evroskeptika se mora strinjati še Cameronov koalicijski partner Nick Clegg, namestnik premierja in vodja proevropskih liberalnih demokratov. Hill je bil v devetdesetih letih tajnik tedanjega konservativnega britanskega premierja Johna Majorja, kasneje pa se posvetil podjetništvu, lordski naslov pa mu zagotavlja sedež v zgornjem parlamentarnem domu. Cameron je prepričan, da v Bruselj pošilja dobrega pogajalca, čeprav so po njegovem sporu okoli novega evropskega komisarja Jean-Clauda Junckerja časniki na Otoku večinoma špekulirali o bolj prepoznavnih britanskih politikih za želeni položaj gospodarskega komisarja in pri tem dajali prednost ženski.
Več žensk, manj zmernih
Da je treba ženskam dati več prostora v vrhu oblasti, pa Cameron kljub temu ni preslišal. V njegovi prenovljeni, zdaj 23-članski vladi jih je šest namesto prejšnjih treh. Laburisti, ki so mu očitali mačistični kabinet, so to spregledali in svoje komentarje osredotočili na, kot so se izrazili, »masaker nad zmerneži«. Po njihovem mnenju to kaže na premierjev oslabljeni položaj v sami konservativni stranki, v kateri glavno besedo namesto sredinskih politikov prevzemajo bolj desno usmerjeni. Mednje sodi tudi Michael Fallon, bivši državni sekretar na ministrstvu za energetiko, ki je postal obrambni minister in je zagovornik ideje, da torijci sprožijo kampanjo za izstop iz EU, če ta ne bo pripravljena sprejeti njenih pogojev.
Laburisti v zadnjih raziskavah javnega mnenja ohranjajo prednost pred torijci za tri do sedem odstotnih točk, do volitev pa je vseeno še daleč. V kolikšni meri bo izrazitejše postavljanje po robu Bruslju Cameronu okrepilo položaj doma, bo odvisno tudi od tega, kakšno vlogo bo izboril svojemu komisarju pri novem predsedniku evropske komisije Junckerju, včeraj potrjenem v evropskem parlamentu.
