Je Barack Obama končno zasedel prostor in vlogo, ki sta mu pripadala že leta 2008, potem ko je prvič zmagal na ameriških volitvah?
Čeprav še čakamo na govor, v katerem bo potrjeni predsednik razgrnil svoj program za naslednja štiri leta, je nekaj elementov že znanih.
V svojem zadnjem mandatu v Beli hiši si bo Obama predvsem prizadeval, da bi se še enkrat vpisal v zgodovino. Kot prvemu temnopoltemu predsedniku Združenih držav mu je mesto v zgodovini že zagotovljeno. Z uspehom na novembrskih volitvah pa je Obama potrdil, da zmaga pred štirimi leti ni bila slučajna. Z razliko, da Američani tokrat niso volili upanja, temveč so podprli Obamov program, v katerega jih je prepričala popolna, skorajda totalitarna organizacije njegove kampanje. V primerjavi z Obamo so med lansko letnim volilnim spopadom republikanci izpadli amaterji.
Toda kako se lahko Barack Obama še enkrat vpiše v zgodovino? Ameriški predsednik tokrat ne dvomi. Želi si postati predsednik, ki bo ostal zapisan s tem, da je Ameriko ohranil kot deželo priložnosti za vsakogar. Že med volilno kampanjo je Obama z veliko pomočjo bogataša Mitta Romneya poudaril boj za ohranitev položaja srednjega razreda, za izboljšanje možnosti delovnih ljudi, ki nosijo breme najbogatejše države na svetu. Ni slučaj, da je Obama že pred zaprisego zelo pogosto citiral predsednika Abrahama Lincolna in Martina Lutra Kinga. Svoj položaj v zgodovini vidi ob boku dveh politikov, ki sta se v zgodovino zapisala zaradi ukinitve suženjstva in uveljavitve človeških pravic večetnične Amerike.
Toda Obama seveda ni niti Marks niti Lenin, njegova politika v naslednjih štirih letih pa ne bo nikakršna socialna revolucija, temveč zgolj prizadevanje, da bi imperiju, ki mu klecajo kolena, nekoliko okrepil temelja. Kot je pogosto poudaril, je ljudem treba dati možnost, treba jim je vrniti dostojanstvo. Toda Obamova visokoleteča retorika ne pomeni drugega kot to, da je njegov vzpon na piedestal zgodovine odvisen od uspeha konkretnih, prizemljenih ukrepov, s katerimi namerava iz objema kronične krize iztrgati ameriško gospodarstvo. Obama in njegovo moštvo tokrat razmišljajo zelo jasno.
Predsednik je že večkrat napovedal, da bo v novem mandatu veliko časa posvetil priseljenski zakonodaji. To ne pomeni, da bodo ZDA na široko odprla vrata vsem prišlekom. Pomeni le ureditev statusa že integriranih prišlekov. Postali bi polnopravni državljani s pravicami, a tudi z davčnimi obvezami. Novi imigraciji, ki je potrebna, če hočejo ZDA tekmovati z drugimi državami, namerava Washington postaviti strožje standarde, a tudi višje premije. Administracija Obame II. bo, poleg tega velik poudarek posvetila tudi sistemu izobraževanja. Ne gre za elitne univerze, temveč predvsem za srednješolsko izobraževanje, ki na študij pripravlja. Ter za področje poklicnega izobraževanja, ki je skoraj izginilo s površja ZDA. Obama poleg tega obljublja, da bo poenostavil davčni sistem, ki naj bi postal pravičnejši do nižjih slojev. Nova Obamova administracija naj bi se končno lotila tudi programa stimulacije izkoriščanja alternativnih in domačih virov energij. Seznam prednostnih nalog pa se lahko spremeni. Pokol v Newtownu je na primer vrh ledene gore problema, ki že dolgo trpinči Ameriko. Bela hiša se ga je tokrat lotila na drugačen način. Obravnava ga kot možnost, da poseže po nekaterih prelomnih odločitvah.
Osredotočanje na domače prizorišče seveda ne pomeni, da bo Bela hiša zanemarila mednarodno prizorišče. Tudi realizacija napovedane strategije dajlnovzhodne usmeritve ameriške zunanje politike je odvisna od drugih žarišč. Predvsem pa od tega, koliko bo Washingtonu preostalo časa in energije, da se poleg Bližnjega vzhoda in Afrike, ukvarja z manj perečim, a delikatnim problemom azijskih tigrov.
