Ko so zadnji ameriški vojaki 18. decembra 2011 zapustili Irak, to ni predstavljalo le konca nepriljubljenega vojaškega posega, ki je trajal skoraj devet let. Predstavljalo je tudi izpolnitev velike predvolilne obljube predsednika Baracka Obame, na kateri je med drugim gradil svojo kampanjo. In ko je potem na volitvah tudi zmagal, je bila vizija njegove Bele hiše svetla: »Zelo sem optimističen glede Iraka. Mislim, da bi to lahko bil eden velikih dosežkov te vlade... Priče bomo stabilnim iraškim oblastem,« je leta 2010 dejal podpredsednik Joe Biden.
Že tedaj ni manjkalo svaril, da je realnost drugačna in da je iraški premier Nuri Al Maliki, s katerim so ZDA vse težje komunicirale, ovira grajenju vsaj minimalno nujne narodne enotnosti, ker sunite odriva na rob političnega procesa na račun dominantne šiitske strani. A verjetno niti v ameriški vladi tedaj ni nihče pričakoval, da bo čez nekaj let na mizi natančno to, čemur je predsedniški kandidat Obama oporekal: ameriška vojaška operacija v Iraku.
Turki in Savdijci so proti, kaj pa Iran?
Resda vsaj za zdaj ne prevladuje ideja, da bi poslali nazaj v državo ameriške vojake, med katerimi so nekateri zdaj sprašujejo, ali so bile res vse žrtve zaman. Zdaj je na mizi predvsem letalsko posredovanje Združenih držav proti sunitski skupini Islamska država Iraka in Levanta (ISIS), ki je s svojim naglim osvajanjem iraškega ozemlja presenetila Washington, zaradi katerega je uradni Bagdad kljub vsem preteklim nesoglasjem zaprosil Washington za letalsko pomoč. Najmanj, kar naj bi bilo v igri, so brezpilotna letala, morda pa tudi prave zračne sile. Barack Obama je kongresnim voditeljem že sporočil, da po njegovi oceni za operacijo ne potrebuje soglasja kongresa, ki je zavrl načrte, ko je Bela hiša o podobnem razmišljala v Siriji. Obenem pa prihajajo signali, da se bodo ZDA globlje vpletle tudi v iraško politiko in morda poskušale doseči sestop Malikija, čigar politika je močno prispevala k vzponu in uspehom ISIS.
Ameriškemu posredovanju v regiji sicer niso naklonjeni. Turški premier Reçep Tayyip Erdogan je po poročanju Reutersa dejal, da »na takšne napade ne gledamo pozitivno«. Enako menijo v sunitski Savdski Arabiji, ki zagovarja politične spremembe, ki bi dale v Iraku več vpliva sunitom. Zato pa dogodki v Iraku odpirajo kanal sodelovanja Združenih držav s šiitskim Iranom, ki je prav tako zaskrbljen nad pohodom ISIS. Gre za priložnostno sodelovanje, izsiljeno z okoliščinami in trenutnimi interesi po načelu, da je sovražnik mojega sovražnika lahko začasni »prijatelj«. »V interesu vseh je, da stabiliziramo oblast v Iraku. Če so se ZDA zavedle, da te skupine predstavljajo grožnjo stabilnosti regiji, in če se ZDA zares želijo boriti proti terorizmu in ekstremizmu, potem imamo skupni cilj,« je za New Yorker dejal iranski zunanji minister Džavad Zafir.
Republikanci govorijo o cincanju
Obama se je tako znašel pred velikimi iraškimi dilemami, ki so jih nekateri ameriški mediji označili za »problem iz pekla«. Zračni napadi bi pomenili novo ameriško sodelovanje v obujeni, čeprav manj intenzivni vojni, ki jo je Obama tako zelo želel končati. Tudi drugih »ironij« tu ne manjka – med dokumenti, ki naj bi opravičevali Obamovo odobritev vojaškega posredovanja brez soglasja kongresa, denimo naštevajo pooblastilo predsedniku za uporabo vojaške sile v Iraku iz leta 2002, ki je odprla pot Bushevemu napadu.
Na drugi strani zadržanost Bele hiše do posredovanja že predstavlja novo izhodišče za napade mnogih kritikov, ki Obami že dlje časa očitajo neodločno zunanjo politiko, zaradi česar je imel na to temo sebi v bran letos nekaj govorov. Republikanski kritiki Beli hiši očitajo, da znova »mečka«, in tudi, da je bil vojaški umik iz Iraka napaka. »Vedno se v dogajanje vključijo prepozno. Vedno samo razmišljajo, razmišljajo, razmišljajo in tehtajo možnosti,« je dejala republikanska predsednica pododbora za Bližnji vzhod in severno Afriko v zunanjepolitičnem odboru predstavniškega doma kongresa Ileana Ros - Lehtinen. Zadoščenje iščejo tudi na rob odrinjeni neokonservativci, ki so ključno oblikovali Bushevo zunanjo politiko, od Paula Wolfowitza do bivšega podpredsednika Dicka Cheneyja, ki pravi: »Redko se je predsednik motil o toliko stvareh na račun drugih. Zapustil je Irak in zdaj gledamo, kako se je iz krempljev zmage iztrgal ameriški poraz.«
Kritika vojske, ki so jo gradili sami
Bela hiša pravi, da je premislek potreben, saj sodelovanje v napadih samo po sebi na dolgi rok ne bo prineslo želenega rezultata brez jasnega političnega cilja. Ta je osredotočen ali na spremembo Malikijevega načina vladanja ali na sestavo vlade narodne enotnosti. Skrbijo jo tudi verjetne civilne žrtve, ki bi lahko bile precej bolj odmevne od tistih v Pakistanu. Obenem pa v ameriški vladi pravijo, da ne morejo bojevati vojne namesto iraških varnostnih sil, ki jim med drugim očitajo, da so pred pripadniki skupine ISIS preprosto položile orožje, kot je dejal obrambni minister Chuck Hagel. Pri tem pa gre za isto vojsko, ki so si jo ZDA po padcu Sadama Huseina prizadevale postaviti na noge z vsaj petindvajsetimi milijardami dolarjev. Eden od ukrepov naj bi tako bila tudi dodatna pomoč iraškim varnostnim silam, da ustavijo pohod ISIS. Potem ko je ta zasedel drugo največje iraško mesto Mosul, so včeraj hudi boji potekali za največjo iraško rafinerijo nafte Baidži dvesto kilometrov od Bagdada.
V ameriški vladi priznavajo, da so jih uspehi ISIS v Iraku presenetili. Obveščevalne službe naj bi že nekaj časa opozarjale, da predstavljajo naraščajočo nevarnost. Niso pa pričakovali tako naglega napredovanja, ki zdaj lahko celo ogrozi obstoj Iraka in odpre vrata nestabilnosti v širši regiji. V tem primeru bi Irak zlahka vnovič postal tudi vroča predvolilna tema na letošnjih kongresnih volitvah in nato morda tudi predsedniških leta 2016.