Ameriški predsednik Barack Obama je včeraj odgovoril na kritike svoje zunanje politike z govorom na vojaški akademiji v West Pointu. Z besedami, da »ne bom vojakov v tujino pošiljal le zato, ker kritiki mislijo, da smo videti šibki, če tega ne počnemo« in da »vsak problem nima vojaške rešitve«, je potrdil tisto, kaj za Obamovo »zunanjepolitično doktrino« že velja: ta Bela hiša daje prednost iskanju usklajenega delovanja z zavezniki, pogajanjem in po potrebi krepitvi pritiska, ko se pojavi mednarodni problem.
Kritike moti »pomanjkanje vodilne vloge v svetu«
Predsednik je že nekaj časa tarča kritik z desne in leve ter dela komentatorjev, da je takšna ameriška zunanja politika v resnici šibka in neodločna. Očitajo mu premalo ostrine do Rusije zaradi dogodkov v Ukrajini, blagost do Kitajske zaradi njenega opazno podjetnega pristopa v ozemeljskih sporih Južnokitajskega morja, očitajo mu premalo odločen nastop v Siriji, kjer je famozno postavil rdečo črto za ameriško vojaško posredovanje. Eden kritikov, republikanski senator Bob Corker, je dejal, da »ta skrajna neodločnost in previdnost ljudi skrbi. Nisem za to, da smo svetovni policaj, a menim, da pomanjkanje naše vodilne vloge v svetu ustvarja prazen prostor, v katerem nastajajo problemi.« Ameriška javnost se s pošiljanjem vojakov v tujino sicer ne strinja. Po vojnah v Iraku in Afganistanu je temu absolutno nenaklonjena, čeprav ji obenem ostaja pri srcu ideja o Združenih državah kot globalnemu voditelju in pionirju svobode in demokracije, ki jo politiki vedno znova ponavljajo.
Tako je Obama včeraj poskusil svojo zunanjo politiko predstaviti kot nekakšno tretjo pot: »Vedno so obstajali nasprotniki poseganja v zadeve, ki ne zadevajo neposredno naše varnosti ali ekonomskega blagostanja. Danes bi ti samooklicani realisti rekli, da se nas reševanje konfliktov v Siriji, Ukrajini ali Srednjeafriški republiki ne tiče. Glede na ceno vojn in razmere doma ni presenetljivo, da se z njimi strinja tudi mnogo Američanov. Intervencionisti z leve in z desne bi po drugi strani rekli, da je ignoriranje teh konfliktov nevarno... ker da odpira vrata še večji agresiji v prihodnje. Moje mnenje pa je, da noben vidik ne ustreza zahtevam tega trenutka. Ameriški izolacionizem v 21. stoletju gotovo ni opcija... toda to ne pomeni, da ima vsak problem vojaško rešitev. Po drugi svetovni vojni nekatere naše najdražje napake niso bile storjene zaradi tega, ker bi se zadrževali, ampak ker smo hiteli v vojaške avanture brez premisleka o posledicah, brez mednarodne podpore, brez legitimnosti in brez odkritosti do Američanov o tem, kakšne bodo žrtve,« je dejal Obama.
Sklad proti terorizmu
Te besede niso presenetljive za predsednika, ki je leta 2009 prišel na položaj tudi z nasprotovanjem iraški vojni. V dobrih petih letih, odkar je v Beli hiši, je dokončal vojaški umik iz Iraka in ta teden napovedal, da bo do konca svojega drugega mandata umaknil vojake tudi iz Afganistana: po letošnjem letu bo tam ostalo še 9800 ameriških vojakov, v letu 2016 še polovica teh, z začetkom leta 2017, ko bodo Obami preostali le še trije tedni predsedovanja, pa le še majhna ekipa v okviru veleposlaništva v Kabulu.
Obama, ki bo svojo zunanjo politiko razlagal še naprej – v prihodnjih dneh je napovedanih še nekaj govorov ob različnih dogodkih v Evropi – pa je v govoru napovedal okrepljeno pomoč zmernim upornikom v Siriji. Kakšna natančno bo, ni znano, čeprav naj ne bi šlo za vojaško urjenje. Administracija je pri tem previdna predvsem zato, da ne bi pomoč prišla tudi v roke skrajnih upornikov v Siriji, ki naj bi imeli povezave s teroristi.
Obama je včeraj napovedal tudi ustanovitev pet milijard dolarjev vrednega sklada za boj proti terorizmu. Dejal je, da je ideja o invaziji na vsako državo, kjer delujejo teroristi, »naivna in nevzdržna«, bolje je proti njim delovati z roko v roki z domačimi oblastmi. Temu bo sklad tudi namenjen – Obama je omenil izobraževanje varnostnih sil v Jemnu, mednarodnih enot v Somaliji ter mejnih enot in varnostnih sil v Libiji, pa tudi okrepitev francoskih operacij v Maliju.
