Glavna novost schengenske reforme je možnost uvedbe začasnega nadzora na notranjih mejah v primeru neobvladljivih migracijskih pritiskov na zunanji meji unije, ki pa je lahko le "skrajni ukrep".
Schengen, kjer je mogoče notranje meje med članicami prečkati brez preverjanja potnih listin, je poleg evra najbolj otipljiva korist članstva v uniji. Zato je uvedba nadzora v območju, katerega smisel obstoja je, da nadzora v njem ni, občutljiva tema.
Razpravo o tem je sprožila arabska pomlad. Spomladi 2011 so na meje unije pritisnili priseljenci in begunci iz južne soseščine, kar je poleg kaosa na zunanjih mejah unije povzročilo tudi diplomatski spor med Rimom in Parizom.
Reforma je dvodelna. Prinaša spremembe schengenskega zakonika in tako na novo določa pogoje, pod katerimi je mogoče uvesti nadzor na notranjih mejah, in spremembe v sistemu ocenjevanja spoštovanja schengenskih meril.
Pomembna točka bo tudi razprava o prostem gibanju oseb, ki so jo v posebnem pismu, v katerem izpostavljajo problem socialnega turizma, zahtevale Avstrija, Nemčija, Nizozemska in Velika Britanija.
Četverica poudarja, da pravica do prostega gibanja ni brezpogojna, ter opozarja, da so njihovi sistemi socialnega varstva pod velikim finančnim bremenom, ker določeni priseljenci iz drugih članic izkoriščajo to pravico, ne izpolnjujejo pa svojih dolžnosti.
Zato poziva k pravnemu in finančnemu ukrepanju za preprečitev takšnega priseljevanja in odpravo vzrokov zanj. Želi skupno opredelitev konkretnih dejanj in kršitev, ki poleg porok iz koristoljubja pomenijo sistematično zlorabo.
