Po ponedeljkovem odstopu ameriškega obrambnega ministra Chucka Hagela so v tamkajšnjih medijih zakrožila tri imena možnega naslednika. Poleg nekdanjih namestnikov ministra Ashtona Carterja in Michèle Flournoy je bil v igri tudi demokratski senator Jack Reed, očitno pa bo imel ameriški predsednik precej težav, da kogar koli prepriča, da vstopi v njegovo vlado. Reed in Flournoyeva sta mu že dala košarico, Carter pa za zdaj o morebitnem povabilu in svojih ambicijah molči.
Najodmevneje je Obamovo povabilo, da kot prva ženska prevzame vodenje obrambnega ministrstva, zavrnila Michèle Flournoy. Kot navaja revija Foreign Policy, je svoje sedanje sodelavce v neprofitnem centru za novo ameriško varnost obvestila, da se je o tem s predsednikom pogovarjala, a je dala prednost svojim zasebnim zadevam in predvsem mlajšima otrokoma, ki bosta kmalu študenta. »Po precej mučnem prepričevanju sva ugotovila, da zdaj ni čas za moj ponoven vstop v vlado,« je med drugim reviji zaupala Flournoyeva, ki je skupaj z Reedovo zavrnitvijo izpostavljenega vladnega položaja dala vedeti, da je ta postal zelo neprivlačen. Vzrok za to naj bi bil predvsem v dejstvu, da se je obrambna politika pod Obamo centralizirala v Beli hiši in da je bil Pentagon postavljen v položaj, da ji mora pritrjevati ali pa se znajde na nasprotnem bregu.
Grenki spomini bivših ministrov
Obama bo tako sredi drugega štiriletnega mandata imenoval že četrtega obrambnega ministra. Prva dva, podedovani republikanec Robert Gates in nato strankarski kolega Leon Panetta, sta položaj zapustila z grenkim priokusom in o tem napisala spomine, v katerih sta Obamo opisala kot nedoraslega strateškim izzivom. Chuck Hagel, ki je v ponedeljek odstopil, se je očitno znašel v hujšem precepu kot ob lanskem imenovanju, ki ga je s težavo prebrodil v kongresu, saj sta se od tedaj z Obamo razšla očitno pri nekaterih ključnih stvareh. Vietnamski veteran in bivši republikanski senator, ki se je s sedanjim predsednikom znašel na istem bregu kot nasprotnik vojne v Iraku, je bil priročna Obamova izbira v času, ko je napovedoval umik iz Afganistana in rezanje Pentagonovih stroškov. Da ni človek, ki bi predsedniku le kimal, pa je Hagel pokazal, ko je zavrnil zahtevo Bele hiše po izpustitvi zapornikov iz Guantanama, predvsem pa s svojo javno kritiko Obamovega začetnega podcenjevanja nevarnosti Islamske države Iraka in Sirije, preden je ta razglasila svoj kalifat. Da je bil Hagel že dlje časa pod pritiskom, ker se v nekaterih poglavitnih zadevah ni strinjal s svojim šefom v Beli hiši, je pokazal tudi prejšnji mesec objavljen zapis v ameriških medijih, v katerem je že lani kritiziral Obamo zaradi pomanjkanja jasne strategije v zvezi s Sirijo.
Konec mita o ekipi tekmecev
Odhod že tretjega obrambnega ministra, ki ni zgolj prikimaval Obami, po mnenju ameriških analitikov kaže, da se je dokončno sesul mit o njegovi »ekipi tekmecev«, ki naj bi jo povzel po Lincolnu. V zaključni fazi predsedovanja naj bi se tako zanašal na ozek krog ljudi, ki ga v vsem podpirajo, ne pa mu kažejo ogledalo. Zatorej ni presenetljivo, da na njegova povabila v vlado prvi povabljenci odgovarjajo z »ne, hvala«, še posebej ko gre za položaj obrambnega ministra, kjer so se v minulih šestih letih razhajanja znotraj sedanje administracije odmevno odražala.