Španski kralj Juan Carlos je v 76. letu starosti in po skoraj 39 letih kraljevanja abdiciral v korist svojega sina, 46-letnega prestolonaslednika, princa Asturije Felipeja. Novico je včeraj dopoldne javnosti sporočil premier Mariano Rajoy na na hitro sklicani tiskovni konferenci v vladni palači Monclo. Pozneje pa je državljanom po radiu in televiziji spregovoril kralj in pojasnil, da se je za ta korak odločil že januarja. Razložil je, da je tako, kot je bila nekoč njegova generacija, tudi nova upravičena postati glavna protagonistka: »Danes mora prvo vrsto zasesti mlajša generacija, z novo energijo in odločnostjo izpeljati spremembe in reforme, ki jih terjajo sedanje razmere, ter se z vso zavzetostjo in predanostjo lotiti jutrišnjih izzivov.«
Sin kot porok stabilnosti
V kratkem govoru je Juan Carlos de Borbon povedal, da je bilo njegovo vodilo vselej služiti interesom Španije, »da bi bili Španci sami protagonisti svoje lastne usode« v okviru moderne in demokratične države. Zahvalil se jim je za podporo v času svojega kraljevanja in izrazil svoj ponos na to, kar je država v tem času dosegla. Dejal je še, da je »dolga in globoka ekonomska kriza v socialnem tkivu pustila hude brazgotine, ki so hkrati tudi kažipot za prihodnost, polno upanja«. Ob tem je poudaril, da njegov sin Felipe, asturijski princ, »pooseblja stabilnost države, kar je tudi prepoznavni znak monarhične institucije«, in da je zrel, pripravljen in odgovoren človek, sposoben prevzeti oblast in odpreti novo obdobje v razvoju španske demokracije. Razglasitev kraljevega naslednika mora zdaj potrditi parlament. Španska ustava sicer predvideva kraljevo abdikacijo, vendar ne opredeljuje postopka, zato bo moral parlament po hitrem postopku sprejeti zakon za razglasitev kralja Felipeja VI.
Dosedanji španski kralj ima nedvomno velike zasluge za razvoj demokracije v tej državi. Za kralja ga je postavil diktator Francisco Franco (1939–1975), ta položaj pa je uradno prevzel 22. novembra 1975, po diktatorjevi smrti. Leta 1976 mu je uspelo zaobiti podedovana pravila diktatorskega režima in za premierja imenovati Adolfa Suareza, ki je legaliziral špansko komunistično stranko. S tem je bil začet proces demokratizacije države in storjen korak k spravi z republikanci, ki so bili v državljanski vojni (1936–1939) poraženi. Maja 1977 se je Juan Carlos odpovedal tako imenovani dinastični pravici in vrnil suverenost narodu, s čimer je omogočil po obdobju diktature prve demokratične volitve. Naslednjo leto je bila sprejeta tudi nova demokratična ustava. Februarja 1981 naj bi kralj preprečil poskus državnega udara frankističnih oficirjev.
Njegova priljubljenost v javnosti, ki je leta 1975 dosegla komaj 20 odstotkov, se je z leti vzpenjala do 80-odstotne podpore. Po letu 2012 pa je začela strmo padati zaradi raznih škandalov, denimo njegovega safarija na slone aprila 2012 v Bocvani, obtožnice proti njegovemu zetu Inakiju Urdagarinu in hčeri princesi Cristini, vložene zaradi korupcije in pranja denarja, ter drugih nečednih poslov v času gospodarske krize. Po podatkih španskega družbenoraziskovalnega centra pa danes španska javnost svojo monarhijo vrednoti z oceno 3,72 po lestvici ocenjevanja od ena do deset. Španski analitiki vidijo v tej nizki priljubljenosti (predvsem pri mladih), kraljevem šibkem zdravju, zdajšnjih političnih razmerah in zapletih glede morebitne odcepitve Katalonije in Baskije glavne vzroke za kraljevo abdikacijo.
