Obstaja vzorec. Zgodi se odmevnejši teroristični napad. Prvim čustvenim reakcijam in strahu pred novim napadom sledi dvoje: razmislek, zakaj ga pristojni niso preprečili, ter razprava o potrebnih zakonskih spremembah, da bodo varnostne službe v prihodnje pri preprečevanju uspešnejše. Te zakonske spremembe, ki običajno pomenijo podeljevanje dodatnih pristojnosti, se ob večjem ali manjšem kritičnem premisleku o njihovih posledicah za državljanske svoboščine in možnostih zlorab po navadi tudi zgodijo. Šele čas je tisti, ki pove, da so ukrepi primerni, ali pa podeli kredibilnost njihovim kritikom.
Evropska unija proti temu vzorcu ni odporna. Leta 2006, po napadih v Madridu in Londonu, je sprejela direktivo, ki je telekomunikacijskim podjetjem naložila shranjevanje podatkov o vseh telefonskih pogovorih in internetnem prometu. Chris Jones, raziskovalec britanske nevladne organizacije Statewatch, jo označuje za največji vdor protiterorističnih ukrepov Evropske unije na območje civilnih svoboščin. »Ta ukrep je uzakonil množični nadzor nad celotnim prebivalstvom,« ocenjuje Jones. Članice EU so se lahko same odločile, koliko časa bodo hranile omenjene podatke: najmanj pol leta, največ dve leti. Slovenija se je odločila podatke o telefonskih pogovorih hraniti štirinajst, o internetnem prometu pa osem mesecev. Dostop do podatkov je odobren policiji in obveščevalnim službam. Zakon pa je zaradi spornosti romal na ustavno sodišče.
Zbiranje podatkov o potnikih
Zaradi pomanjkljivih varovalk zasebnosti pa je evropsko sodišče to direktivo razveljavilo. To se je zgodilo lanskega aprila, torej osem let po njenem sprejetju. Razveljavitev je bila odmevna in je imela po oceni Jonesa precejšen vpliv na druge protiteroristične ukrepe Evropske unije, s katerimi so zbirali osebne podatke. Evropski parlament denimo zahteva sodno presojo prenosa podatkov o letalskih potnikih Kanadi, za kar se je Bruselj z Ottawo dogovoril v posebnem dvostranskem sporazumu. »To pa ni ustavilo EU, da ne bi pozivala k nadaljnjim nadzornim ukrepom. Evropski uradniki in ministri zadnje napade v Franciji izkoriščajo kot opravičilo za sprejetje sistema za zbiranje podatkov o letalskih potnikih (PNR) na ravni celotne Evropske unije. To so si želeli že dolgo časa. Gre za novo nadzorno orodje, ki bi dalo policiji pooblastila za zbiranje podatkov o letalskih potovanjih posameznikov znotraj EU, morda tudi o železniških in ladijskih potovanjih,« pravi Jones. Sprejemanje te direktive je pred leti zastalo prav v evropskem parlamentu, kjer je levosredinski pol blokiral sprejetje zaradi pomislekov glede varovanja zasebnosti podatkov in predlaganega njihovega šestmesečnega hranjenja. Zdaj je njena oživitev zelo aktualna. EU gre tako po poti, ki so jo po enajstem septembru prehodile ZDA. Resda le deloma in manj radikalno, kajti Washington je po napadih sprejel nekaj bistveno bolj spornih odločitev.
Februarja nadgradnja strategije EU
In tako tudi zdaj, po napadih v Parizu, številne države članice in evropska komisija razmišljajo o sprejetju novih protiterorističnih ukrepov. Pozivi se vrstijo po vsej stari celini. Italijanski premier Matteo Renzi zagovarja ustanovitev evropske obveščevalne agencije. Španija želi okrepiti nadzor na schengenskih mejah, kar podpira tudi francoski notranji minister Bernard Cazeneuve. Ta se zavzema tudi za več evropskih sredstev za preprečevanje odhoda evropskih državljanov v džihad in za prizadevanja glede deradikalizacije prebivalstva. Britanski premier David Cameron bi rad svojim varnostnim agencijam omogočil zakonsko podlago za vdor v zakodirane komunikacije osumljenih teroristov. Jutri se bodo v Bruslju sestali protiteroristični strokovnjaki držav članic in poskušali doreči nove protiteroristične ukrepe kot neke vrste nadgradnjo strategije EU za boj proti terorizmu. Te nove ukrepe naj bi nato na februarskem vrhu potrdili vodilni držav članic.
»Vsak teroristični napad v EU po 11. septembru je predstavljal spodbudo za nova pooblastila. Ali je bilo posamezne ukrepe zato lažje sprejemati, pa je težko reči. Ker ta nova pooblastila pogosto ne potrebujejo podlage v novih zakonih, temveč zgolj dogovor o novih političnih usmeritvah, je za EU in države članice sprejemati nove ukrepe relativno preprosto. Zdi se, da želijo vlade napade v Franciji izkoristiti na podoben način, kot so napade v ZDA, Madridu in Londonu,« pravi Jones.
»Zakonski ukrepi morajo biti ozko usmerjeni«
Ukrepi sami po sebi resda niso nujno sporni, če so koristno orodje v boju proti terorizmu z ustreznimi varovalkami pred zlorabo. Vendar pa nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da so bili vsi trije pariški teroristi dobri znanci francoskih tajnih služb. Zanje so torej vedeli. Glavna težava varnostnih agencij naj bi bila, da niso imele dovolj zmogljivosti, da bi napadalce obdržale na radarju. Če to drži, gre prej za vprašanje financ kot pomanjkljivih pooblastil.
David H. Schanzer, strokovnjak za vprašanja nacionalne varnosti, terorizma in državljanskih svoboščin na ameriški univerzi Duke, pravi, da je pri sprejemanju novih ukrepov treba upoštevati več dejavnikov. »Ko se zgodi takšen strahopeten napad, kot se je v Parizu, se zavemo, kako ranljive so odprte in svobodne družbe, obenem pa predvidevamo, da lahko takoj sledijo novi napadi. To so naravni občutki, ki sledijo napadu. Ob takšnih napadih gotovo ne moremo ostati ravnodušni. A po drugi strani ne bi smeli precenjevati števila ljudi, ki so jih pripravljeni zagrešiti,« pravi. »Ne smemo pozabiti, da so v Parizu napade izpeljali trije posamezniki, morda s pomočjo še koga, in da ne gre za kakšno široko zasnovano in priljubljeno gibanje. Vse to je treba upoštevati, ko sprejemamo zakonske ukrepe. Ti morajo biti zelo natančno in ozko usmerjeni, a obenem takšni, da temu majhnemu številu oseb preprečijo uporabo zelo uničujočega nasilja,« pravi Schanzer.
Kot dober primer navaja ameriški zakon o preprečevanju materialne podpore teroristom, ki pravi, da se v ZDA za zločin šteje vsako dejanje, ki pomaga teroristom v obliki informacij, denarja, materiala ali sodelovanja v urjenju. »To nam omogoča organe pregona uporabiti za aretacijo posameznikov na zelo zgodnji stopnji njihovega sodelovanja s terorističnimi organizacijami. Takšne zakone pa je obenem potrebno snovati sila previdno, da je iz njih jasno, da izražanje določene ideje ni zločin in tudi ne sme biti. So pa to dejanja, ki jasno pomagajo teroristični organizaciji ali posameznika z njo povežejo,« dodaja Schanzer.
Napadi krepijo skrajno desnico
Napadi pa imajo še eno posledico – na stari celini krepijo ksenofobne sile in skrajno desnico, ki so zaradi gospodarske krize že tako ali tako v vzponu. To so pokazale tudi lanske evropske volitve. Številni evropski voditelji pozivajo k strpnosti in opozarjajo, da dejanj posameznikov ne gre enačiti z vsemi pripadniki določene veroizpovedi ali skupnosti. »Ne nahajamo se v vojni z islamom,« pravi nizozemski premier Mark Rutte. Toda opaziti je tudi smernico, ki ne dopušča ravnodušja; ko je nemško gibanje Pegida, ki se zavzema »proti islamizaciji Zahoda«, v ponedeljek v Dresdnu pripravilo shod v podporo žrtvam pariških napadov, se ga je udeležilo rekordnih 25.000 ljudi. Nič niso pomagali pozivi kanclerke Angele Merkel, naj shod odpovedo, in nič niso zalegle trditve, da je gibanje sámo pred tem udrihalo po novinarjih, med katerimi je bilo v Parizu največ žrtev.
Spodbudno pa je na drugi strani, da je Nemčija obenem priča drugačnemu glasu ulice – ljudem, ki se na včasih še bolj množičnih demonstracijah Pegidi postavljajo po robu. Kot pravi Schanzer: »Civilna družba je lahko zelo dejavna pri spodkopavanju zamer in idej o podpori skrajnim organizacijam.«
