»Okoli enih ali pol dveh ponoči smo prišli do reke in grška policija nas je predala ljudem, ki so nosili črne jopiče in temno modre uniforme. Ti ljudje so nam pobrali ves denar in potne liste. Potem so nas v skupinah z majhnimi čolni prepeljali čez reko na turško stran. Ostali smo brez vsega, le še obleko smo imeli na sebi.« Tako sta aktivistom Amnesty International 22. novembra letos pripovedovala sirska begunca J. In S., ki sta doživela deportacijo iz Grčije. Namesto tega, da bi imela možnost v članici Evropske unije zaprositi za azil, so ju skupaj z drugimi begunci (ob asistenci policije) oropali in vrgli čez mejo, nazaj v Turčijo.
Najhuje po Ruandi
Spopadi v Siriji trajajo že skoraj tri leta, od marca 2011 pa je iz države zbežalo 2,3 milijona beguncev. Večinoma so se naselili v sosednjih državah, Turčiji, Libanonu, Jordaniji, Iraku, ter v Egiptu. Urad visokega komisarja za begunce UNHCR je ocenil, da takšne begunske krize svet ni videl od genocida v Ruandi.
V navedenih državah begunci živijo v zelo težkih razmerah. Začela se je zima in iz Libanona denimo poročajo, da jih več deset tisoč ostaja pod šotori oziroma v neogrevanih barakah, sestavljenih iz odpadnega materiala. Med njimi so tudi družine z otroki. Iz Libanona, kjer se je zaradi beguncev število prebivalcev v dveh letih povečalo za dvajset odstotkov, prihajajo vesti, da se oblasti ne odločajo za postavljanje boljših bivališč, saj se bojijo, da bodo begunci pri njih ostali. Podobno se je namreč pred desetletji zgodilo s palestinskimi begunci, ki danes v Libanonu živijo v več stalnih naseljih – ker se pač ne morejo vrniti domov.
V takšnih razmerah se begunci odločajo za pot naprej, na zahod. Meja Evropske unije leži le nekaj sto kilometrov stran. Potujejo prek Turčije pa tudi prek severne Afrike. V Libiji jih je po ocenah trenutno okoli 200.000 (50.000 je dokumentiranih pri UNHCR), ki čakajo na priložnost za prevoz s čolni čez Sredozemlje. Pri teh poskusih jih je več tisoč že utonilo. Neznatnemu delu sirskih beguncev, zabeleženih je bilo okoli 55.000 primerov, je doslej uspelo priti v EU in tu zaprositi za azil. Po podatkih Eurostata, ki jih navaja Amnesty International, je bilo doslej največ prošenj vloženih v Nemčiji in na Švedskem. V Sloveniji je za mednarodno zaščito v zadnjih dveh letih, do oktobra letos, po podatkih UNHCR zaprosilo petinosemdeset sirskih beguncev. Na ministrstvu za notranje zadeve so pojasnili, da je letos za zaščito zaprosilo enainšestdeset sirskih državljanov, priznana pa je bila sedmim. Večina jih je med postopkom Slovenijo zapustila, zato so bili postopki ustavljeni.
Brez motorja, sredi morja
Ker druge možnosti nimajo, sirski begunci prihajajo brez ustreznih dokumentov, kar v nekaterih državah, kot sta Grčija in Bolgarija, oblasti izkoriščajo za zavračanje, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Včasih je zavračanje tudi nasilno. »Vse moške so nas polegli po tleh. Po nas so hodili in nas tri ure udarjali z orožjem,« je begunec E., ki je potoval z materjo, pripovedoval Amnesty International. »Zjutraj so z našega čolna odstranili motor, nas vrnili vanj in nas odvlekli nazaj v turške vode. Tam so nas pustili, sredi morja.«
Amnesty International je včeraj opozoril, da bi se morale evropske države odzvati UNHCR in se pridružiti programu premestitev beguncev na varno. Doslej je deset članic EU, ki ima skupno petsto milijonov prebivalcev, ponudilo namestitev za 12.340 sirskih beguncev, kar predstavlja komaj pet promilov vseh beguncev iz Sirije. Od tega se je Nemčija, ki že sicer gosti največ sirskih prosilcev za azil, odločila sprejeti 10.000 beguncev. Na slovenskem notranjem ministrstvu so nam sicer pojasnili, da država neposredno ni bila nagovorjena k temu, da bi sprejela begunce. »Odločitev o delitvi bremen beguncev med državami članicami EU, kot tudi o preseljevanju, je povsem prostovoljna politična odločitev posamezne države,« so sporočili.
Naša država ima s pomočjo beguncem bogate izkušnje iz časa jugoslovanskih vojn. V začetku devetdesetih je bilo v Sloveniji nastanjenih približno sto tisoč beguncev iz Bosne in Hercegovine ter drugih delov Jugoslavije. V vsej Evropi so jih tedaj sprejeli 800.000, okoli 300.000 pa se jih še danes ne more vrniti domov.
»Žal se veliko držav EU ni odločilo za sprejem beguncev iz Sirije. Med njimi je tudi Slovenija,« opozarja Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija. »Države članice EU morajo enakovredno sodelovati pri delitvi bremena skrbi za begunce, tako v okviru Evropske unije kot tudi v odnosu do držav v soseščini Sirije. Število ponujenih mest za premestitev je treba nujno povečati.«
