»To je šok. To je skrajno resno,« so bile besede nekdanjega ameriškega veleposlanika v Iraku Jamesa Jeffreyja. Celo človek, ki o državi nekaj ve, je bil očitno pretresen. Bil je deseti junij letos in Islamska država Iraka in Levanta (ISIS) je pravkar zasedla Mosul. Dvomilijonsko mesto ob Tigrisu ni le drugo največje v Iraku. Je gospodarsko in politično središče severa države, njegova univerza je valilnica intelektualcev in znanstvenikov, je prestolnica z nafto bogate regije ter križišče kultur in religij, verjetno najliberalnejše mesto v Iraku. Zdaj pa je bilo nenadoma in povsem nepričakovano v rokah skupine, ki zahteva šeriatsko pravo. Čeprav je ISIS že prej dosegal opazne uspehe v Iraku in Siriji, je bila zasedba Mosula prelom, ki je nanj usmeril pozornost svetovne javnosti in politike. Kdo je skupina, ki se je konec junija preimenovala v Islamsko državo, razglasila prvi državni kalifat na svetu po letu 1924, pri zahodnih politikih na vrhu spiska teroristov zamenjala Al Kaido ter Baracka Obamo vrnila tja, od koder se je umikal že leta 2009 – v Irak?
Začetki
Leta 2002 je v Irak po medicinsko pomoč prišel jordanski sunit Abu Musab Al Zarkavi. Prej je v Afganistanu poveljeval prostovoljcem v boju proti Američanom in ko so ti leta 2003 napadli še Irak, je lekcijo ponovil. Ustanovil je uporniško skupino in jo leta 2004, da bi bila slišati domače, preimenoval v Al Kaido v Iraku. Ugrabljala je tujce, razstreljevala bombe, napovedala vojno šiitom in imela zamisel o ustanovitvi kalifata.
Leta 2006 je Al Zarkavi umrl. Na varno hišo, kjer se je mudil, sta padli 230-kilogramski ameriški bombi. Vodenje Al Kaide v Iraku je zato prevzel Abu Ažub Al Masri in prišel na dan z novim imenom. Svojo in še nekaj skupin je povezal v Islamsko državo Iraka. Združitev pa ni bila najuspešnejša – prihajalo je do razkolov, na terenu ni bilo rezultatov in prišel je zaton. Eden glavnih razlogov zanj je bilo tako imenovano prebujenje v Anbarju, v največji iraški provinci na zahodu Iraka, ki zavzema tretjino države in je večinsko sunitska. Lokalni sunitski (plemenski) voditelji so imeli dovolj skrajnega nasilja prav tako sunitskih skupin, povezanih z Al Kaido, tudi Islamske države Iraka, in so se jim ob več sto milijonov dolarjev vredni ameriški omoči leta 2006 postavili po robu. Želi so takšne uspehe in tako umirili razmere, da se je leta 2007 v Anbar na fotografiranje pripeljal George W. Bush. Na dolgi rok pa je sledilo razočaranje: čeprav so reševali tudi kožo oblasti v Bagdadu, premier Nuri Al Maliki sunitom ni dal ne ustreznega priznanja ne politične vloge. Račun je prišel nekaj let kasneje.
Združitev sirskega in iraškega krila
Leta 2010 so na čelo Islamske države v Iraku imenovali Abuja Bakra Al Bagdadija, leto kasneje pa sta se zgodila za skupino pomembna dogodka: v Siriji je izbruhnila državljanska vojna, iz Iraka pa se je umaknila ameriška vojska. V Siriji je začela skupina vzpostavljati lokalne celice, ki so se lani oblikovale v Fronto Al Nusra. Ta je žela uspehe v boju proti vladni vojski Bašarja Al Asada in bila kljub zloglasni krutosti čislana med uporniki. Lani je Al Bagdadi napovedal njeno združitev z Islamsko državo v Iraku v eno skupino – ISIS. To je pripeljalo do notranjega razkola Al Nusre, združitvi je domnevno nasprotoval vodja Al Kaide Ajman Al Zavahiri, a na koncu je prevladal Al Bagdadi.
V Iraku pa je Al Bagdadi leta 2012 razglasil novo politiko, ki jo je imenoval »podiranje zidov«. Eden treh ciljev je bil zavzetje ozemelj, ki jih je nekoč zasedala Al Kaida, zlasti v sunitskem Anbarju. Maliki se je tamkajšnjim prebivalcem z dogodki po prebujenju tako zameril, da jih ni bilo težko pridobiti na svojo stran. Sodu so dno izbili dogodki decembra lani, ko je Malikijeva vojska ukrepala proti protestnikom, ki so v Ramadi, prestolnici Anbarja, izražali nezadovoljstvo s statusom sunitov in politiko vlade. ISIS je začel ofenzivo in zavzel večje dele ozemlja v provinci, vstopil v Ramadi in Faludžo ter pritegnil v svoje vrste nezadovoljne sunite. Beležil je presenetljive uspehe in ofenziva je segla v Kurdistan. Junija je padel Mosul in razglašena je bila Islamska država oziroma kalifat, ki obsega ozemlja v Iraku in Siriji.
Strategija in okoliščine
Za uspehe sprva številno razmeroma šibke Islamske države, ki naj bi štela le nekaj tisoč borcev, je več razlogov. Eni so zunanji – Malikijeva politika, ki je odtujila sunite in naredila Islamsko državo zanje bolj sprejemljivo, ter iraška vojska, ki je bila po razpustitvi Sadamove postavljena na novo, brez prave zavednosti vojakov do države Irak in pogosto sestavljena iz rekrutov, ki so pač potrebovali plačo. Ko so naleteli na izkušene člane Islamske države, ki niso imeli zadržkov do pokolov in obglavljenj, ki so jih objavljali na družbenih omrežjih, je volja do orožja mnoge hitro minila.
A to ni vse, saj je skupina uspehe žela tudi v Siriji v drugačnih okoliščinah. Po mnenju nekaterih analitikov je bilo bistveno za uspeh to, da skupina deluje v prostih, kjer je državni sistem razpadel, kar velja za Sirijo in pogosto za Irak. Tu je postal viden notranji ustroj Islamske države. Kot v arabskem časniku Ashaq Alawsat navaja iraški raziskovalec islamskih milic Hašim Al Hašimi, je Islamska država sestavljena iz elitnih odredov, ki zavzemajo ozemlje in mesta, ter iz podpornih celic, ki po koncu bojev skrbijo za nadzor in upravljanje zasedenih ozemelj. Zemljevid slednjih (grafika) je na prvi pogled morda videti kot nezaokrožena in nesistematična celota. Toda gre za zelo strateški pristop – v resnici ti nametani trakovi ozemlja potekajo vzdolž največjih rek (vodni viri so strateška dobrina), ob pomembnih plinovodih oziroma naftovodih ter naftnih poljih. Islamski državi tudi priznavajo, da ima presenetljivo izobražene člane. »To so džihadisti z magisteriji,« pravi Toby Dodge z Mednarodnega inštituta za strateške študije. Niso le vojska, sposobni so tudi vodenja infrastrukture in celo davkarije in šolstva. Izredno dobro uporabljajo družbena omrežja za širjenje propagande. Povrhu je imela skupina dobro finančno izhodišče, saj so jo podpirali iz Savdske Arabije, Turčije in sunitskih zalivskih držav, ki so imele z njo vse svoje račune. Denar priteka tudi od odškodnin za ugrabitve, črnega trga, izsiljevanj. Obenem zna biti Al Bagdadi pragmatičen in s kompromisi po potrebi odstopiti od skrajnih politik, kot je storil v Faludži.
Premiki v regiji
Vzpon in uspehi Islamske države so pretresli regijo in prinesli presenečenja. Nenadoma imajo ZDA in šiitski Iran skupnega sovražnika. V Siriji Al Asad Obami ponuja usklajene zračne napade proti Islamski državi. Njeni uspehi so bili dovolj veliki, da je Obama postal še četrti ameriški predsednik zapored, ki je na Irak vrgel bombe, čeprav je gradil predvolilno kampanjo na vojaškem umiku iz države in ga leta 2011 tudi izpeljal. Zdaj morda pripravlja enake operacije proti Islamski državi v Siriji, kamor je že poslal izvidniška letala. »Za Britanijo, Ameriko in Zahod je vzpon ISIS in kalifata dokončna katastrofa... Vojna proti terorizmu, v imenu katere so bile okrnjene človekove pravice in porabljene milijarde dolarjev, je nesrečno propadla,« za London Review of Books ocenjuje dolgoletni irski dopisnik z Bližnjega vzhoda Patrick Cockburn. In Islamska država je skoraj čez noč postala številka ena na zahodnih spiskih terorističnih skupin in nadomestila Al Kaido.
Prihodnost Islamske države je posejana z mnogimi izzivi. Finančni podporniki so ji začeli obračati hrbet, ko je postala premočna. Njena skrajna politika na dolgi rok ne bo dišala večini sunitov. Trn v peti ni le Zahodu, ampak tudi drugim z interesi v regiji, denimo Kitajski, ki je veliko vložila v iraška naftna polja. A z izzivi je posejan tudi boj proti njej. Nihče noče v Sirijo in Irak pošiljati kopenske vojske, alternative na terenu pa so šibke. Svobodna sirska vojska ima dovolj dela z Al Asadovim režimom, še najzanesljivejši se kažejo Kurdi. Ki bi lahko bili na koncu največji zmagovalci, saj se jim krepijo pozicije, teženj k samostojni državi pa nikoli niso skrivali. Le da velja biti previden. Svojo zgodbo jim lahko povedo suniti iz Anbarja.
