Bosanci so pred nedavnim šli na volitve v najbolj zamotanem volilnem sistemu na svetu. V zadnjih štiriindvajsetih letih so sedmič izbirali med množico kandidatov za eno zvezno skupščino in dve skupščini zveznih enot, predsedstvo federacije in dve ločeni predsedstvi federalnih enot. Ti mehanizmi upravljajo zmedo, kjer se občinski sveti mešajo s federalnimi institucijami, kantonalnimi upravami, posebnimi avtonomnimi enotami in nerazvozljivimi upravnimi mehanizmi na etnične rezine razrezane države.

Rezultat je bil tudi letos preprost kot običajno. Vsak narod je glasoval za kandidate svoje narodne skupnosti, zmagale so nacionalistične stranke, ki so bile v vojni med letoma 1992 in 1995 ključne organizatorke oboroženih spopadov, genocida in odpora proti agresiji. Vsi drugi so v četrt stoletja propadli. Politična slika Bosne in Hercegovine kaže skoraj enak obraz, kot ga je kazala na vrhuncu spopadov. Tri močne nacionalistične politične formacije vodijo državo kot skupek etnično in versko oblikovanih ozemelj, brez učinkovitega napora, da bi iz mozaika nastala koherentna slika.

Bošnjaška SDA, ki jo vodi sin njenega pokojnega ustanovitelja Alije Izetbegovića, politično neprepričljivo govori o enotni državi v istem jeziku, ki ga je uporabljala pred vojno, med vojno in po njej. Predsednik Republike srbske Milorad Dodik govori v programskem jeziku osamosvojitve in razglasitve neodvisne države Srbov z istimi besedami, ki jih je uporabljal njegov predhodnik Radovan Karadžić. Najbolj eksponiran hrvaški politik Dragan Čović, ki je skupaj z Bakirom Izetbegovićem postal član zveznega predsedstva, ponuja osamosvojitev hrvaškega dela v okviru ohlapne enotne države.

Posledice Daytona

Vsi trije so med zmagovalci, ker so zmagali znotraj svoje narodne skupnosti v državi, kjer je skoraj polovica prebivalstva nezaposlena, na volitve pa je odšlo malenkost več kot polovica volilcev. Bosna in Hercegovina je ena najrevnejših držav v Evropi in 24 let po prekinitvi vojne še vedno ni razrešila vprašanja lastnega obstanka pod enotno zastavo.

Pogosto se to pripisuje vojni in njenemu končnemu rezultatu. Vendar je to zelo približna resnica. Današnja ozemeljska in politična razdeljenost države je rezultat mirovnega sporazuma iz Daytona. Sporazum, ki ga je izsilil posebni odposlanec ameriškega predsednika Billa Clintona Richard Holbrooke, je zamrznil spopade. To je bilo veliko delo. Po štirih letih brutalne vojne so se sovražnosti čez noč prekinile. Vsi stari problemi so ostali, nastali so novi.

Trinajstega decembra 1995 je bilo samo na cesti med Tuzlo in Mostarjem več kot petdeset vojaških blokov. Med Olovom in Kaknjem ni bilo ceste, ampak zgolj skozi gozdove na hitro speljana kamionska pot, v kateri so se vkopale cele kolone tovornjakov. Asfaltno cesto pri Olovu so presekale srbske enote generala Ratka Mladića. Pri Kalesiji vzhodno od Tuzle je cesto prekinila zvorniška brigada nekdanjega predstavnika za tisk JLA v Ljubljani polkovnika Vinka Pandurevića, ki je prišla iz Srebrenice, Pandurević pa je njeno delovanje neuspešno zagovarjal v Haagu. Fronta je prekinila cesto med Zenico, kjer bil sedež bošnjaške brigade pod poveljstvom generala Mehmeda Hadžihasanovića, in Banjaluko, kjer je bilo poveljstvo srbske vojske. Po dolini Lašve je bilo mimo Viteza, kjer so bile hrvaške enote Daria Kordića, mogoče na sever do Travnika, ki so si ga v premirjih med spopadi delile bošnjaške in hrvaške enote. V Mostarju je bil levi breg Neretve pod zaščito bosanskega generala Arifa Pašalića, desnega pa so imeli pod nadzorom Hrvati Slobodana Praljaka. Stari most je ležal globoko spodaj v Neretvi. Sarajevo je bilo v dvojnem srbskem in hrvaškem obroču.

Cena čudeža

Na tleh je obležalo 100.000 mrtvih. Zamotane frontne črte so Bosno in Hercegovino razdelile na kopico enklav, slabo povezanih ozemelj, presekanih cest, izoliranih mest, razseljenih vasi, begunskih centrov, samostojnih pokrajin in zaprtih vojaških območji, kjer se je prej pomešano prebivalstvo večnacionalne federalne enote razselilo na bolj ali manj etnično čista območja. Srbi so zavzeli ozemlje od Banjaluke in Bosanskega Broda na zahodu in severu do Višegrada in Foče na vzhodu in predmestji Sarajeva. Hrvati so zavzeli in očistili zahodno Hercegovino od desne polovice Mostarja in Međugorja do Tomislavgrada in Posušja. Bošnjaki so dobili osrednji del okrog Sarajeva. Vendar so bile meje zvite, ozemlja razsekana, etnična razporeditev prebivalcev pa pisana kot tigrova koža.

Vsaka vas je imela svojo vojaško nadzorno točko, nad njo pa hrvaško, srbsko ali bošnjaško zastavo. Za bencinskimi sodi, zapornicami ali vrečami peska so stali vojaki v fantazijskih uniformah z orožjem pred seboj in kraljestvi vojnih zločincev za hrbti. Na stotine improviziranih vojaških blokov, ki so ločevali eno etnično skupino od druge, je ozemlje pod drugo zastavo razumelo kot sovražno.

Tako je bilo 13. decembra 1995. 14. decembra 1995 med Tuzlo in Mostarjem ni bilo več nobene improvizirane vojaške nadzorne točke. Tudi med Trebinjem in Mostarjem je bila cesta prosta, sprostili so se prehodi v Sarajevo, iz Srebrenice je bilo mogoče oditi v Tuzlo brez skrivanja v gozdovih. Ostale so samo postojanke Združenih narodov. Daytonski mirovni sporazum je prekinil sovražnosti. Še dan prej se je to zdelo nemogoče. V naslednjih letih je postala jasna cena za ta vojaški čudež.

Zamrznitev vojne – in države

Sporazum je iz BiH naredil Federacijo Bošnjakov in Hrvatov in Republiko srbsko. »Uporaba besede Republika srbska je bila napaka,« je priznal Holbrooke, ko so jo bosanski Srbi takoj razumeli kot priznanje samostojne države. Vendar to ni bila napaka. Oblikovalci sporazumov so pogledali na zemljevid in začrtali območja, ki so jih nadzorovale oborožene sile posamezne etnične entitete. Iz frontnih črt so naredili notranje administrativne meje na videz enotne države. Enotna in nedeljiva BiH je bila zasnovana kot centralna država s celotnim upravnim aparatom, ob njej deset kantonov s svojimi upravnimi strukturami, 143 občin in avtonomno območje Brčko. Oblikovalci sporazuma so za vsako posamično enoto predpisali upravo, ki je morala zrcaliti troedinost celotne države, zato so še danes kandidatne liste na volitvah neskončne.

Od vsega začetka je bilo jasno, da to ne bo delovalo. Zastavljeno je bilo kot začasni mehanizem, ki naj omogoči razvoj v delujočo demokracijo. Zato je bila država postavljena kot protektorat, ki ga je upravljala mednarodna OHR, ki je najprej zastopala ZN, potem pa EU. Pisarna visokega predstavnika je bila dejanska oblast v državi, ki je določala parametre političnih odločitev, gospodarskega razvoja, obrambe in tudi prometa.

Zamrznitev vojne kot politični projekt je popolnoma uspela. Država se v četrt stoletja ni premaknila nikamor. Politiki se ne razlikujejo po programih, ampak po imenih, ki so ostala bolj ali manj ista kot leta 1992.

Evropa Bosna in Hercegovina