Podatek verjetno niti ne bi povzročil toliko razburjenja, če ne bi organizacija izračunala še enega – če bi najbolj problematične primere z ulic umaknili v na novo urejena zatočišča, kjer bi jih oskrbeli na novo zaposleni strokovni delavci, bi bil strošek nižji, okoli 10.000 dolarjev.
Razburjajo se politično nevtralni oziroma neaktivni, pripadniki demokratov in republikancev. Prvi zato, ker so žalostni prizori spečih ljudi na ulicah največjih mest, kljub rahlo padajočim trendom, še vedno prepogosti. Drugi zato, ker velesila še vedno noče sprejeti dejstva, da ima na domačem pragu več težav, kot si uradno prizna, ko določa proračunske prioritete. Tretji zato, da še enkrat dokažejo, kako že obstoječi javni programi za zmanjšanje števila brezdomcev ne delujejo.
Število brezdomcev v ZDA se od izbruha gospodarske krize vsako leto za malenkost zmanjša, kažejo podatki najnovejšega poročila inštituta za preučevanje brezdomstva in nacionalne zveze End Homelessness. A še vedno v dvajsetih od enainpetdesetih zveznih držav številke rastejo, razlike pa so še vedno prevelike. Na 10.000 prebivalcev je v prestolnici Washington z okrožjem kar 106, v Mississippiju pa »le« osem brezdomcev.
»Ekonomske razmere so, kljub okrevanju našega gospodarstva, za najbolj občutljive sloje družbe še vedno pretežke. A prav rahlo padajoči brezdomski trend in optimistična gospodarska slika sta znamenje, da moramo prav zdaj pametno vlagati tudi v nastanitvene rešitve za brezdomce. Če tega ne bomo storili takoj, se bodo številke hitro spet povečale,« je ob objavi poročila poudaril podpredsednik End Homelessness Steve Berg.
Statistika, četudi je spodbudna, lahko marsikaj skrije, ne nazadnje ameriška zakonodaja revne deli kar v štiri različne kategorije. Profesorica klinične psihiatrije in javnega zdravja na newyorški univerzi Columbia dr. Mindy Thompson Fullilove je ta teden v eni od razprav o povečanju kakovosti življenja, predvsem pa znižanju vse dražjih najemnin, v največjem ameriškem mestu opozorila, da »smo z vsem napredkom, gradnjo sodobnih mestnih sosesk, premikanjem ljudi sem in tja sprožili plaz epidemij. Nasilje, kriminal, bolezni, droge in ulica ustvarjajo pogoje za nove, sodobne bolezni, takšne, kot jih sploh še nismo videli oziroma doživeli.« S tem se nekoliko cinično odziva na politične cilje nove mestne administracije pod vodstvom od predhodnikov socialno precej bolj občutljivega župana Billa de Blasia – v desetih letih z javno-zasebnimi partnerstvi zgraditi 200.000 stanovanj za najemnine, ki si jih ljudje »lažje privoščijo«. Takšna najemnina naj bi bila največ 1000 dolarjev na mesec. Ni torej presenečenje, da se je v zvezni državi New York po najnovejših statistikah število brezdomcev povečalo za dobro desetino. V socialno (naj)bolj občutljivih četrtih mesta, v Harlemu in delu Bronxa, se je število stanovanj za najbolj šibke denimo zmanjšalo za 30 oziroma 80 odstotkov. Thompsonova ob tem svari: »Živčna postanem, ko začnejo uradniki govoriti o preoblikovanju sosesk za boljši jutri. Mestna uprava mora v svojo politiko jasno vključiti predvsem cilj – znova povezati ljudi.« Tako kot je nedavna naravna in humanitarna katastrofa povezala ljudi na Balkanu, tudi številne iniciative po ZDA kažejo, da so ljudje pripravljeni pomagati. Tudi finančno. A brezdomci so preprosto prevelik problem, da bi se ga lotili brez jasnejših ciljev precej bolj odločnih oblasti.
