''V Srbiji je, tako kot v ostalih državah v regiji, medijska situacija zelo specifična. V kar 90 odstotkih primerov se ne ve, kdo so lastniki medijev,'' je dejala Jelena Ćosić z Balkanske mreže preiskovalnega novinarstva (BIRN). Prav zaradi tega je nemogoče reči, kdo vrši pritisk na medije, za koga delajo in čigave interese novinarji izpolnjujejo. Ćosićevi se prav to zdi največja težava. ''V organizaciji BIRN, v kateri delam, smo poskušali odkriti, kdo stoji za določenimi mediji. Na koncu smo vedno prišli do offshore podjetij. Kaj več pa se ne da ugotoviti,'' je pojasnila.
Omenila je še dve težavi. Prva je povezana z lastništvom, saj naj bi država sama vplivala na medije tako, da skriva lastniško strukturo. Zakaj to počnejo? ''Ljudje iz vladnih vrst so deloma lastniki medijev,'' odgovarja Ćosićeva. ''Država nadzoruje medije tudi s pomočjo svojega prostora, Radio televizije Srbije (RTS) kot javnega servisa. Sicer ne neposredno, a zato, ker je RTS daleč najmočnejši medij v državi, so ostali nemočni.'' Učinek tega je enak, kot bi jim prepovedali karkoli objavljati.
Tu pa je še tretja zelo pomembna stvar, in to je nadzor oglasnega prostora v medijih. ''Podobno kot pri medijih, ne vemo niti, kdo so lastniki oglaševalskih agencij, ki prostor zakupijo. Na ta način agencije ne nadzorujejo zgolj tega tržišča, temveč tudi sam medij. Nekatere oglase dovolijo, druge ne, in tudi na ta način nadzorujejo medijsko sceno.''
Vsak dan prestopa meje dovoljenega in tvega življenje
Z drugačnimi težavami pa se srečuje preiskovalni novinar pakistanskega časopisa The News Umar Cheema. ''Mediji v Pakistanu so svobodni in novinarji lahko pišemo, kar želimo. Niso ravno pogosti primeri, da bi novinarje privedli pred sodišče,'' je predstavil eno plat medalje, a je kmalu obelodanil tudi nevarnosti preiskovalnega novinarstva. ''Morate vedeti, da se lahko v Pakistanu kaj hitro zgodi, da te zaradi kritičnega pisanja ubijejo. Kar se tiče zakona je torej dobro poskrbljeno, po drugi strani pa imamo glede varnosti veliko odprtih vprašanj. Kako zagotoviti varnost in kako zaščititi novinarje sta dve izmed njih.''
Večinoma to vpliva na njegovo delo. V času spopadov zavzamejo državne institucije zelo vidno vlogo. Če se novinar preveč sprašuje, takoj udarijo nazaj, je povedal Cheema. ''Na drugi strani so še uporniki. Novinar je tako ujet med dvema stranema in vsak dan znova prestopa meje dovoljenega''.
Za boljšo predstavo je opisal osebno izkušnjo, ki bi ga lahko stala življenja. ''Zadnja se je pripetila pred dvema letoma, meseca septembra. Ob treh ponoči so me ugrabili, mi zvezali roke, prekrili oči in me odpeljali na meni neznan kraj. Tam so me slekli in me vsaj pol ure pretepali. Ostrigli so me in mi obrili brke. Nato so me odpeljali kakih 100 milj ven iz mesta.'' Našli so ga po približno osmih urah, tako zdelanega, da še govoriti ni mogel. Kasneje je svojo zgodbo zaupal medijem. Pravi, da se mu je po napadu življenje spremenilo. ''Ne počutim se več tako svobodnega, kot sem bil pred tem, a skušam delati tako, kot sem delal prej,'' je pogumno dejal Cheema.
Predaja zanj ni rešitev. Ve, da se vsaka država v postopku tranzicije, v času sprememb, sooča z velikimi težavami. ''Močno upam in verjamem, da ni tako daleč čas, ko se bomo spraševali, ali se je to nekoč res dogajalo. Ne verjamem, da je lahko tako v nedogled. Vsaka kriza je dobra priložnost za to, da se družba na novo oblikuje,'' ostaja optimističen.
Ko vlada počne, kar želi
Na Madžarskem takšnih težav, kot jih srečamo v Pakistanu ni, je pa bilo v zadnjih letih ogromno primerov, ko so novinarji ob prihodu v službo doživeli neprijetno presenečenje. Leta 2010 je na oblast prišla vlada premierja Viktorja Orbana. Obljubljala je razvoj, prinesla pa negativne spremembe. Del tega so bila številna odpuščanja, tudi med novinarji javnih servisov.
''Obstajala je ideja o zakonu o medijih, ki je predvideval večji nadzor medijev. Sama ekonomska kriza in intervencija Evropske unije sta idejo odnesli z dnevnega reda. Mislim, da imajo vladajoči veliko drugih težav, s katerimi se morajo zdaj ukvarjati,'' je povedal madžarski novinar József Makai.
''Vpliva vlade na privatne medije sicer ni, na državne medije pa ta seveda vpliva,'' je dejal. To je izkusil tudi sam, ko so ga leta 2010, ko je na oblast prišla nova vlada, brez opozorila preprosto odpustili z delovnega mesta na javnem radiu. ''To so problemi tranzicijskih držav, kjer imajo vlade močan vpliv na državne medije. Če primerjamo s preteklim obdobjem, imamo zdaj zelo skoncentrirane državne medije. Prej smo imeli posebej radio, televizijo in tiskovno agencijo. Zdaj je to vse združeno v en sistem, ki je na strani vlade.''
Med pogovorom v sklopu medijskega festivala je dejal, da je sporočanje vlade v medijih zelo prisotno. Vlada skrbno pazi, da se opozicija v medijih ne pojavlja prepogosto. Njihovo mnenje je sicer predstavljeno, vendar na način, ki odgovarja vladajočim.
