Starši so mu za blažji prehod iz polkolonialnega vatastega stila življenja v Aziji za New York izbrali eno najbolj petičnih zasebnih šol na Manhatttnu, ki so jo obiskovali tudi vnuki Georgea Sorosa. Šola, ki je od finančnika v dar dobila nov gledališki oder, bi morala biti vzor permisivnosti. Že nekaj nekaj tednov po začetku šolskega leta, pa je razrednik staršem sporočil, da je z njihovim sinom nekaj narobe. Z nekom v šoli se je sprl, hotel je pojasnilo, prišlo je do prerivanja. Vodstvo šole je ukrepalo brez premisleka. Desetletnega fanta, ki je kazal znake pomanjkljive artikulacije, je brez diskusije izobčilo. Zaradi incidenta je moral nekaj tednov hoditi deset korakov za svojimi sošolci. Kazen ni bila samo telesna, desetletnega mulca so kaznovali tudi s psihološko izolacijo. Sredi šole, ki je bila kot hiša v cvetju, so mu ustvarili mini Guantanamo. Ko je nekaj mesecev zatem zapustil šolo, mi je fant v čudoviti šolski zgradbi pokazal skrivne kotičke, v katere se je zatekal pred preganjalci. Razrednik in direktor šole sta bila gluha za vse poskuse, s katerimi sta starša vodstvu šole skušala pojasniti otrokov proces aklimatizacije. Za direktorja šole bi pokavec za njegova »teroristična« dejanja zaslužil še strožjo kazen.
Bradley Manning bi lahko bil ta desetletni fant. Na vseh fotografijah, ki so nam na razpolago, je obkrožen z gorilami, ki so v uniformah ali brez. Običajno nosijo temna očala in so opasani s pištolami. Njihove močne dlani grabijo Manningove okostenele nadlakti. V povprečju za četrt metra večji pazniki peresno lahkega žvižgača praktično prenašajo v sodno dvorano in nazaj v zapor. Prevažajo ga v neprebojnih avtomobilih, vse kraje pred njegovim prihodom zavarujejo, kot da je Al Capone ali pa šef neke izredno nevarne teroristične organizacije, ki grozi, da bo Manninga osvobodila.
Vsakič ko se za hip pojavi v javnosti, je 25-letni Manning oblečen v navidezno brezhibno uniformo. Le bolj natančen pogled razkrije, da mu je ovratnik srajce že zdavnaj preširok, da zaradi shujšanega telesa plava v uniformi. Vojska, ki ga bo kmalu razlastila vojaških časti, mu odvzela uniformo, ni poskrbela, da bi vse bolj drobnemu zaporniku obtoženemu izdajstva priskrbela bolj prilegajoče se vojaška oblačila, potrebna za spektakel vojaškega sodišča. Zakaj ima tako veličasten vojaški aparat za potrebno, da dokazuje svojo moč, nemilost in krutost nad tipom, ki po nobeni logiki ne spada med klonirane varnostne gorile. »Bil sem prepričan, da bo dostop splošne javnosti, predvsem pa ameriške javnosti do informacij, ki se nahajajo v vojaških bankah podatkov, sprožil razpravo o vlogi oboroženih sil, o zunanji politiki nasploh kot tudi zvezi z Irakom in Afganistanom«, je februarja na začetku procesa v pred vojaškim sodiščem dejal Manning, ki se zdi, da prihaja z nekega drugega planeta.
Sodnica Lind se je v zadnjem hipu odločila, da tako opredeljeno početje še ne pomeni sodelovanja z Al Kaido. Tega najbrž ni storila zaradi absurdnosti obtožbe, ki bi jih lahko sledila smrtna kazen, temveč zaradi tega, ker je to edina točka vojaškega procesa, ki se dotika širše javnosti. Če bi Manninga obsodili sodelovanja s sovražnikom, bi morala administracija v Washingtonu začeti pripravljati obtožnice tudi proti medijskim hišam, ki so sodelovale pri objavi zaupnih dokumentov, ki jih je pridobil in javnosti posredoval vojak Manning. To pa bi bilo preveč.
Ameriki bi prekipelo in Mannig bi postal mučenec in blaženec javnega mnenja. Preostale obtožbe so dovolj, da bo Mannig do konca svojega življenja odsedel v zaporu, zato, da bodo generali in administracija iz izdajalcev in ne domoljubov v uniformah še naprej izganjali hudiča.
V Beli hiši sedi predsednik, za katerega se nam je dolgo časa zdelo, da ne vlada, ker da se boji lastnih senc. V resnici pa mrak, ki se zgrinja na Belo hišo, prihaja od militarizacije ameriške družbe zaradi katere ima vojska, kot trdi Manning, vse večji vpliv tudi na zunanjo politiko. S tem seveda nismo razkrili nič novega. Novost je morda v tem, da predsednik Obama, zaradi razočaranja nad političnim razredom bolj kot katerikoli drugi predsednik zaupanje polaga v roke vojakov.
