Ambiciozni londonski župan Boris Johnson se je na letnem predavanju otoški desničarski smetani poklonil tačerizmu, ki ga v nekoliko posodobljeni obliki rojakom prodaja kot tisto pravo, kar Britanija potrebuje v 21. stoletju, da bi ostala med gospodarsko vodilnimi državami sveta. Obenem je ponudil neke vrste antropološki pogled na človeško vrsto in ugotovil, da so nekateri ljudje pač preneumni, da bi uspeli v življenju in se dvignili z družbenega dna.
Uspeh rezerviran za dva odstotka
Pravi uspeh, ki bi se ga morali veseliti vsi, naj bi bil »rezerviran« za dva odstotka ljudi z inteligenčnim kvocientom nad 130, ki bi jih morali vsi častiti kot heroje. Vrhunec tega ritualnega letnega poklona materi tačerizma, letos umrli nekdanji konservativni voditeljici in premierki Margaret Thatcher, je prišel v trenutku, ko je Johnson poudaril, da je neenakopravnost v družbi nujna, ker goji duha zavisti, ta pa spodbuja pohlep, ki je po njegovem dragocena spodbuda gospodarske aktivnosti. To je kronal s pozivom »londonskim gordonom gekkom, naj se izkažejo s pohlepom, da bi spodbudili gospodarsko rast«. Gordon Gekko je legendarni korporacijski jezdec iz filma Oliverja Stona Wall Street (vrhunsko ga je upodobil Michael Douglas), posebno zaradi nepozabne ugotovitve: »Pohlep je, v pomanjkanju boljše besede, nekaj dobrega...«
Šestindvajset let kasneje podobno misli londonski župan, ki je toliko bolj nevaren desničarski zagovornik kulture družbenega elitizma, ker je zelo inteligenten, duhovit in zabaven politik, ki iz sebe rad del klovna. Vseeno se ima za naravnega naslednika konservativnega premierja Davida Camerona. S tem govorom se je zelo prikupil desnemu krilu konservativcev, ki vse bolj prevzema vodilno vlogo v stranki in vse bolj vpliva tudi na Camerona. Ta je prva leta za krmilom stranke poskušal reformirati vsaj podobo, če že ne filozofijo stranke, katero so politični nasprotniki veliko let razglašali za hudobno stranko bogatih, belih in starejših moških. Postala naj bi bolj sočutna do vseh drugih ljudi. Johnsona sočutje zanima, a samo mimogrede. Ko je hvalil kralje naložbenih skladov, je omenil, da bi morali narediti več za revnejše ljudi, ki so se jim v zadnjih nekaj letih znižali realni zaslužki. Nekdanji novinar in poslanec Johnson, ki sam zasluži zelo dobro (kot župan »pičlih« 165.000 funtov, drugo s pisanjem, med drugim dnevne kolumne v desničarskem Telegraphu), je posebej poudarjal, da so poskusi vzpostavljanja enakopravnosti jalovi. Po njegovem se je nesmiselno posvečati menda šestnajstim odstotkom tistih pripadnikov »naše vrste«, ki imajo inteligenčni kvocient pod 85. Vsi skupaj bi morali pomagati tistim, ki ga imajo nad 130, pa bo vsem bolje. Predavanje v Centru za politične študije, desničarskem inštitutu, ki je pomagal postaviti temelje tačerizma, je sklenil s primerjavo s kosmiči: »Bolj ko treseš škatlo s kosmiči, lažje bodo nekateri prišli na vrh!« In nadaljeval z glavno mislijo: »Poudarjam: ne verjamem, da je ekonomska enakopravnost možna. Določena mera neenakopravnosti je nujna za duha zavisti in tekmovanje s sosedi, ki sta, tako kot pohlep, dragoceni spodbudi ekonomski aktivnosti.«
O ljudeh kot o psih
Vodja liberalnih demokratov in namestnik premierja Nick Clegg je obtožil Johnsona, da o ljudeh govori kot o pasmah psov, pa tudi, da je s svojimi besedami razkril neprijeten egoistični elitizem. Johnson, ki je od rojstva elitni pripadnik elite, trdi, da so ga Clegg in številni drugi kritiki narobe razumeli. Ni ga bilo težko prav razumeti: župan, ki vodi po socialnih razlikah najbolj neenakopravno mesto v eni najbolj neenakopravnih držav sveta, ki je taka postala zahvaljujoč tačerizmu, je v bistvu opravičeval in branil obstoječo vse bolj kričeče neenakopravno britansko družbeno ureditev s trditvijo, da smo ljudje že po svojih naravnih sposobnostih neenakopravni. To je antropologija v službi desničarske politike. Ne prvič.
