Ameriška vojska je pripravljena posredovati v Siriji takoj, ko bo to ukazal predsednik Barack Obama. To je včeraj dejal ameriški obrambni minister Chuck Hagel, ki je potrdil, da so njihove vojaške zmogljivosti že postavljene v položaj, da izvršijo vsako zadano nalogo. Da se brez blagoslova Bele hiše ne bo zgodilo nič, je jasno vsem, politični in vojaški analitiki pa so prepričani, da je kriza v Siriji prešla točko, v kateri se lahko Washington še izmika stvarnemu posredovanju, ne da bi pri tem izgubil vso kredibilnost prve velesile v svetu.
Ker je včeraj tudi ameriški zunanji minister John Kerry dejal, da obstajajo nedvoumni dokazi, da je Sirija uporabila kemično orožje, je s tem prekoračena tako imenovana rdeča linija, ki jo je Obama začrtal za posedovanje v državi. Tam pravzaprav nikomur ni povsem jasno, v katero smer bo državo popeljala zdaj že nedvomna državljanska vojna, v kateri se ne spopadajo samo privrženci vladajočega režima Bašarja Al Asada in njegovi nasprotniki, ampak tudi protirežimske frakcije med seboj, pri čemer pomembno vlogo igrajo islamski skrajneži.
Nuja po posredovanju je očitna
Da v Washingtonu, Londonu in Parizu nihče več ne dvomi, da je Asadov režim prekoračil omenjeno rdečo črto z uporabo kemičnega orožja, je pravzaprav postranska zadeva. Nuja po mednarodnem posredovanju je očitna vsaj poldrugo leto tako zaradi žrtev v sami Siriji kot tudi milijonskega vala beguncev, ki ga je sprožila tamkajšnja kriza. Da to ni bilo uspešno, je najprej res zaslužna trmoglavost Asadovega režima, a tamkajšnje dogajanje gre v marsičem tudi na rovaš zunanjih akterjev, ki so v njem iskali lastne interese in jih ni zanimala usoda sirskega ljudstva.
Popravljanje te napake z zgodbo o kemičnem orožju zato precej diši po upravičevanju napada na Irak zaradi posedovanja orožja za množično uničevanje, čeprav so razlogi za uporabo (ameriške) vojaške sile dokaj drugačni. V sirskem primeru gre pač za to, da mora Zahod ohraniti določeno moralno verodostojnost, potem ko je, za razliko od Savdske Arabije in Bahrajna, dopustil, da so med arabsko pomladjo avtokratski oblasti zadeve ušle iz rok do te mere, da so se sprevrgle v množično morijo. Ko se je to zgodilo v Libiji, je bil odgovor razmeroma preprost. V varnostnem svetu Združenih narodov je resolucija o zaščiti civilistov dobila zeleno luč z ruskim in kitajskim vzdržanjem ter francosko ohlapno razlago, da lahko zbombardira nekaj Gadafijevih opornih točk. V akcijo zrušitve režima, ki je menda za Sarkozyjevo izvolitev odštel 50 milijonov dolarjev, je Francija pritegnila sicer ne najbolj navdušene ZDA, brez katerih pa bi bilo francosko napenjanje mišic popoln polom.
Lekcija za ZDA je bila, da si s strmoglavljenem Gadafija v Libiji niso pridobili prijateljev, marveč nepregleden režim, ki jim za zdaj zaradi lastnih težav ne povzroča večjih problemov, jim pa tudi ni v nobeno korist. Problem Obame je, da si v Siriji ne more obetati tovrstnega nevtralnega rezultata. Vsako vojaško posredovanje bo škodilo ameriškim interesom na Bližnjem vzhodu, a se mu ne more izogniti iz moralnih razlogov, saj kot velesila ne more dopuščati, da se samodržec v državi, pokajoči po šivih, z njo poigrava.
Vprašanje je, kakšno posredovanje
Ker je kocka tako rekoč že padla, je vprašanje samo, kakšno vojaško posredovanje se obeta v Siriji. Vojaški analitiki se prvenstveno nagibajo k reprizi Natovega na Balkanu leta 1999. Povod je na dlani, a varnostni svet zaradi zanesljivega veta Rusije in Kitajske ne more ponoviti libijskega scenarija, v katerem sta ti državi z vzdržanim glasom omogočili tako imenovano zaščito civilistov, v resnici pa zahodno letalsko podporo libijskim upornikom, ki je na koncu z napadom na Gadafijev konvoj osovraženega libijskega diktatorja stisnila v kot (pravzaprav odtočni jašek), kjer so ga neusmiljeno linčali. Zahod oziroma Nato za posredovanje na Balkanu ni dobil blagoslova varnostnega sveta. Prevladalo je spoznanje o potrebi posredovanja zaradi človekoljubnih razlogov, ko je na stotisoče beguncev s Kosova preplavilo sosednje države. Letalski napadi na vojaške in strateške cilje, tudi srbsko državno televizijo in (pomotoma?) na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, so do temeljev zamajali režim Slobodana Miloševića, ki pa ga je dokončno odstranilo ljudstvo in na sodišče za vojne zločine poslala nova srbska oblast.
Še najmanj verjetno je, da bi se ZDA, čeprav z blagoslovom Združenih narodov, podale v urejanje položaja v Siriji po scenariju Somalije v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vanjo so ameriški vojaki vkorakali pod žarometi televizijske družbe CNN, slabo leto kasneje pa stisnili rep med noge zaradi razvpitega padca Črnega jastreba. O katerem je bil kasneje posnet predvsem za resnične udeležence kontroverzen film.
Če gre verjeti časniku New York Times, ima Obamova administracija na mizi tudi scenarij Clintonovega oziroma Natovega posredovanja na Balkanu brez blagoslova Združenih narodov. Po navedbah neimenovanega vladnega vira ta ni edini, predvsem pa se je razprava vrtela o povsem drugačnih morebitnih posledicah zaradi neželene destabilizacije v regiji, še posebno Libanonu, ter predvideni poplavi beguncev v Jordaniji, Turčiji in Egiptu. »Prezgodaj je trditi, da sestavljamo zakonito podlago za posredovanje, ker predsednik še ni sprejel nobene odločitve,« je časniku povedal isti vir, ki je dodal, da je Kosovo primer, ki bi se lahko ponovil. Natova letala so leta 1999 v 78 dni trajajoči akciji uničevanja izbranih ciljev v Srbiji, na Kosovu in v Črni gori prisilila srbskega voditelja, da je sprejel mirovni načrt mednarodne skupnosti in napotitev mirovnih sil na Kosovo. A ta scenarij v Siriji ni videti izvedljiv, podobno kot tudi ne libijski. Ne zaradi razhajanj v varnostnem svetu, ampak zaradi neprimerljivih razmer v obeh državah.