Čeprav je Evropska ljudska stranka (ELS) ostala največja politična skupina v EU, so ji volilci namenili kar četrtino manj sedežev v evropskem parlamentu. Tako je bila kaznovana varčevalna politika konservativcev minulih let. Večinoma so etablirane stranke utrpele velike izgube. Predvsem na njihov račun so se okrepili skrajna evroskeptična desnica, skrajna levica in populisti. Nemška kanclerka Angela Merkel je po strahovitem porazu vladajočih socialistov francoskega predsednika Françoisa Hollanda v Evropi ostala brez pravega političnega partnerja. Uradni Berlin bo poslej moral pri kovanju novih politik z večjo pripravljenostjo na kompromise sodelovati s silami spremenjenega političnega zemljevida Evrope.
Kljub temu so se nemške delnice zaradi volilnih rezultatov na borzi včeraj pošteno okrepile. Kanclerka Merklova je s svojo CDU/CSU s 30 odstotki glasov uspela zadržati največji delež glasov, vendar so se ji socialdemokrati precej približali. Evroskeptična Alternativa za Nemčijo je prvič nastopila na evropskih volitvah in dobila 7 odstotkov glasov. Zanimivo je, da je volilna udeležba s približno 48 odstotki volilnih glasov precej višja kot ob zadnjih volitvah. Prof. dr. Klaus H. Goetz z Univerze v Münchnu to pripisuje dejstvu, da so v več nemških deželah hkrati potekale tudi lokalne volitve. Poleg tega je socialdemokratom bolje uspelo mobilizirati svoje volilno telo, tudi zato, ker je bil njihov glavni kandidat Martin Schulz tudi adut S&D za šefa evropske komisije. Dr. Goetz pa pravi, da je k višji volilni udeležbi prispevala tudi evroskeptična stranka Alternativa za Nemčijo, z mobilizacijo okoli 900.000 volilcev, ki doslej niso našli svoje politične domovine pri nobeni od etabliranih strank.
Institucionalna bitka v EU?
Volilni porazi vladajočih strank v Franciji, Veliki Britaniji, Grčiji in na Irskem medtem že sprožajo pozive za predčasne nacionalne volitve. »Legitimnost Evrope je oslabljena, legitimnost Francije je oslabljena še bolj,« je volilni izid po vsej osemindvajseterici ocenil Dominique Moisi s Francoskega inštituta za mednarodne odnose (IFRI).
Zaradi relativno slabega volilnega rezultata ELS njihov kandidat za mesto predsednika evropske komisije, Jean-Claude Juncker, zdaj ne more računati kar na avtomatizem nominacije v evropskem svetu. Evropi grozi institucionalna bitka. Javno se ga je že odrekel madžarski premier Viktor Orban, politika z bolj ambiciozno vizijo reforme EU si na tem mestu želita britanski premier David Cameron in domnevno tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Prav v Berlin so zdaj uprte vse oči. Junckerjeva kandidatura obstane ali pade prav z njenim »ja« oziroma »nein«. Kdo bi lahko postal novi prvi obraz komisije s svežo vizijo EU, bo morda bolj jasno že po današnjem neformalnem zasedanju voditeljev držav članic v Bruslju. Ker nobena od največjih političnih skupin v EP ne premore večine v parlamentu, se med S&D in ELS v odsotnosti pravih drugih koalicijskih alternativ obeta oblikovanje velike koalicije. Kompromis ne bo treba doseči le glede kandidata za mesto predsednika evropske komisije, temveč bo kadrovska aritmetika med voditelji držav članic in parlamentom veljala še za novega zunanjepolitičnega predstavnika Unije, komisarska mesta, šefa evrske skupine in predsednika parlamenta.
Rokavski preliv med evroskeptičnim Otokom in črno ovco Evrope
Politični pretres Evrope se je začel na Otoku, kjer zaradi slavja evroskeptične Stranke za neodvisnost Velike Britanije, ki jo vodi Nigel Farage, uradni London razmišlja o imenovanju zmernega evroskeptičnega komisarja za naslednjo sestavo izvršne veje EU. Cameron se mora soočati še s pozivi, da referendum o izstopu iz EU skliče predčasno in ne šele leta 2017. Toda premier za zdaj vztraja: glede datuma glasovanja o tako imenovanem »britexitu« za zdaj ne bo sprememb.
Tektonski sunki so se v Evropi nadaljevali tudi na drugi strani Rokavskega preliva. Marine Le Pen je s svojo skrajnodesničarsko Nacionalno fronto (FN), ki je s četrtino glasov na nedeljskih evropskih volitvah postala najmočnejša francoska stranka, izkoristila tri krize v Franciji. Kot poroča Le Monde, je najprej unovčila gospodarsko-socialno krizo, ki se kaže v šestletni ničelni gospodarski rasti in nenehnem večanju števila brezposelnih. Nato krizo Evrope, ki je na primer z odprtostjo francoskega in evropskega trga za tuje izdelke, z zahtevo Bruslja po saniranju francoskih javnih financ, z evrom, ki zaradi svoje precenjenosti onemogoča večji francoski izvoz, in s schengnom, ki naj bi omogočal množično priseljevanje v Francijo, za nekatere Francoze postala vir težav. FN, ki v prvi vrsti izraža prav zoperstavljanje EU, pa je izkoristila tudi krizo obeh velikih tradicionalnih strank, Unije za ljudsko gibanje in Socialistične stranke, ki nista sposobni najti odgovorov na težave Francije in strahove Francozov.
Za socialistično vlado se zdaj zastavlja vprašanje, kako vladati in preprečiti nadaljnjo krepitev Le Penove, ko pa ima tako malo podpore. Le Monde se tudi boji, da bo Francija zdaj postala črna ovca v Evropi in da jo bodo imeli za žrtev skrajno desnega populizma. Tudi zato naj bi se Hollandov vpliv v Uniji znatno zmanjšal.
Renzi postal resna politična sila v EU
Na italijanskih volitvah je z okoli 40 odstotki glasov veliko zmago slavila Demokratska stranka (DS), ki bo zasedla kar 31 sedežev v evropskem parlamentu. To pomeni, da je DS prva stranka iz evropske skupine S&D, ki ji je uspelo osvojiti več sedežev od nemške SDP. Renzijeva socialna politika bo tako postala tudi pomemben dejavnik na evropskem političnem parketu, kjer se bo prav to zapostavljeno področje ponovno premaknilo v ospredje, še posebej po tem, ko bo Italija 1. julija prevzela predsedovanje EU. Renzi se je varčevalnih ukrepov v domovini lotil »po svoje« oziroma ni sledil »bruseljskim navodilom«. Novinar uredništva RAI v Trstu Walter Škerk priznava, da je Renzi dosegel »skorajda zgodovinsko zmago«, vendar je pri svojih napovedih previden. »Državljani si želijo sprememb in v zadnjem obdobju so očitno začutili, da se dejansko nekaj spreminja. Kljub temu da so Renzijevi ukrepi protislovni, nedorečeni in navidezni, je to očitno motiviralo volilce. Tudi tiste, ki spadajo v desno sredino. Ideološke meje so v Italiji bolj ohlapne,« pojasnjuje Škerk.
Ker v Avstriji na volišče ni odšlo več kot polovica volilcev, politolog prof. dr. Peter Filzmaier pričakuje, da evropske volitve ne bodo imele nikakršnega vpliva na notranjepolitična razmerja. Največ glasov je spet prejela ljudska stranka, po drugouvrščenih socialdemokratih pa so na šele na tretjem mestu pristali bodoči Le Penini partnerji v evropskem parlamentu Svobodnjaki z nekaj več kot petino osvojenih volilnih glasov. Filzmaier pravi, da so imele pri teh volitvah prednost predvsem stranke, ki jim je uspelo mobilizirati svoje volilce, da so odšli na volišče, tako ljudska stranka kot tudi zeleni in NEOS imajo volilne baze, ki jih tema EU zanima. Povsem drugače je to pri socialdemokratih in svobodnjakih, ti bi se na teh volitvah, če bi na njih volili poslance v nacionalni parlament, zagotovo izkazali bolje.
Tradicionalne strankeproti fašistom nemočne
Zaradi ostrih varčevalnih ukrepov močno prizadet južni krak EU je še največjo klofuto Bruslju prisolil iz Aten, kjer je Aleksis Cipras po zmagi na lokalnih volitvah močno slavil tudi na evropskih. »To je za Grčijo zgodovinski rezultat, saj je levica prvikrat na volitvah močno povedla. Obenem je to jasno sporočilo vladni koaliciji, da je ljudje ne podpirajo. V resnici je okolje zanje postalo precej sovražno,« razlaga Nikolas Cimpidas, novinar in politični aktivist.
Politični zemljevid Evrope se je v Grčiji močno spremenil tudi na mikroravni. Levica je namreč uspela v tradicionalno desno usmerjenih regijah. Ciprasov poziv po predčasnih volitvah se očitno še ne bo uresničil letos. »Kljub temu bo morala biti vlada poslej zelo previdna, predvsem pri uvajanju morebitnih nadaljnjih varčevalnih ukrepov. Prihodnjega februarja pričakujemo predsedniške volitve. Če se stranke ne bodo dogovorile o skupnem kandidatu, bomo imeli hkrati še predčasne parlamentarne volitve. To je zelo verjeten scenarij,« razlaga Cimpidas, ki dodaja, da je država tudi zelo pozorna na uspeh neonacistov z doseženimi desetimi odstotki glasov. »Tradicionalne stranke nimajo proti njim nobene moči in sploh ne znajo sprejeti protiukrepov, s katerimi bi zajezili vzpon neonacizma. Fašistične stranke uspevajo po vsej Evropi.«