»Eden od kandidatov velikih političnih skupin mora postati novi predsednik evropske komisije. Ne gre kar tako preprosto, da bi v tekmo za to mesto vrgli kandidata, ki sploh ne nastopa na evropskih volitvah,« je odločen Hannes Swoboda, vodja poslanske skupine socialistov in demokratov (S & D) v evropskem parlamentu. Swoboda govori kot jasen privrženec iz lizbonske pogodbe izhajajočega določila, da bosta parlament in svet v dogovoru izbrala novega predsednika komisije, pri čemer bosta upoštevala izid evropskih volitev. Pri tolmačenju tega določila se v prevodu iz diplomatskega jezika malce zatakne.
Načelni dogovor med svetom in evropskim parlamentom je sicer, da bo nosilni kandidat za to mesto prišel iz zmagovite evropske politične skupine na prihajajočih volitvah za evropski parlament. Toda ali bo v boju za nasledstvo Joseja Manuela Barrosa dejansko na koncu slavil kateri od glavnih kandidatov iz parlamenta, ostaja odprto. Kandidaturo za šefa komisije so napovedali Martin Schulz (S & D), Jean-Claude Juncker (EPP), Guy Verhofstadt (ALDE), Alexis Cipras (Evropska levica) in kar dva kandidata zelenih Jose Bove in Ska Keller.
Izbira kot vprašanje demokracije
Jasna želja parlamenta je, da s svojim kandidatom močneje soustvarjajo evropsko politično prihodnost, s tem izbirnim postopkom pa naj bi tudi evropski državljani dobili občutek soodločanja, kdo jih bo zastopal v izvršni veji evropske oblasti. Toda države članice si očitno že zdaj dogovor iz lizbonske pogodbe razlagajo precej drugače. Iz krogov nemške kanclerke Angele Merkel opozarjajo, da ne gre za avtomatizem predlog iz evropskega parlamenta ne bo nujno sprejet tudi v svetu. Nad sistemom »nosilnih kandidatov« (Spitzenkandidaten) iz evropskega parlamenta ni navdušen še nizozemski premier Mark Rutte, nobeden od glavnih pretendentov Schulz in Junkcer pa naj ne bi predstavljala posrečene izbire niti za britanskega premierja Davida Camerona.
V zadnjih tednih se vrsti poplava namigov, da bi kandidat za glavno mesto evropske komisije lahko prišel kar iz držav članic. Med neformalnimi kandidati, ki krožijo po bruseljskih kuloarjih, se omenja finski premier Jyrki Katainen. Ta je pred časom sicer javno razmišljal, da bi se znotraj EPP potegoval za mesto kandidata za predsednika evropske komisije, a se je pozneje iz tekme umaknil. Zdaj se ponovno spogleduje z mestom predsednika evropske komisije, a na evropskih volitvah ne bo nastopil. V igro bi lahko prišel kot kompromisni kandidat, če se zaradi tesnega volilnega rezultata socialisti in demokrati (S & D) ter Evropska ljudska stranka (EPP) ne bi mogli dogovoriti o oblikovanju velike koalicije za izvolitev delovnih teles parlamenta in razdelitev preostalih funkcij. »Popolnoma nesprejemljivo je, da nekdo, ki ni imel podpore v svoji lastni strani, na koncu postane predsednik. To bi bilo popolnoma nemoralno,« pravi Swoboda in dodaja, da Katainen vendarle lahko dobi visoko evropsko službo, a zgolj komisarsko mesto.
Tudi najverjetneje tretjeuvrščeni »Spitzenkandidat« na evropskih volitvah Guy Verhofstadt, katerega kandidaturo za šefa predsednika evropske komisije podpira slovenski komisar Janez Potočnik, bi se v primeru težav sklepanja velike koalicije ali oblikovanja alternativnih koalicij pojavil kot kompromisni kandidat parlamenta.
Aritmetika različnih interesov
Swoboda se strinja, da nekatere države niso zadovoljne, da bi šef evropske komisije postal ali Juncker ali Schulz. Imena potencialnih kandidatov po njegovem mnenju prihajajo iz kamarile evropskega sveta, od visokih uradnikov, ki se počutijo ogrožene. Razloge, zakaj bi posamezne države želele postaviti svojega kandidata na čelo komisije, razlaga na primeru izbora aktualnega predsednika komisije. »Zakaj so za predsednika evropske komisije izbrali Barrosa? Izbrali so nekoga, ki je premier in je hkrati zelo šibek. Kamarila iz sveta ne mara spremenjenega načina izbire predsednika komisije, saj čutijo, da je ogrožen njihov vpliv na razvoj dogodkov znotraj EU.« Zato Swoboda na izbiro novega predsednika komisije gleda predvsem kot vprašanje demokracije v Evropi: »Poskušamo imeti nekaj več demokracije, a nato je (članice EU, op. a.) nočejo.«
Za predsednika poslanske skupine EPP Josepha Daula dilema pri določanju novega predsednika komisije ne obstaja, izbira pa bo jasna. »Če bo zmagal Junkcer, bo postal kandidat za šefa evropske komisije. Če bo zmagal Schulz, pa bo to mesto pripadlo njemu.« Tudi Daulovo razmišljanje trči ob realnost povolilnih kupčij, o katerih se že ta čas razmišlja v vseh večjih političnih skupinah. Politična kopja se namreč ne krešejo zgolj za mesto predsednika komisije, temveč tudi za nekaj drugih ključnih služb: šefa evroskupine, visokega zunanjepolitičnega predstavnika in komisarje.
Ob tem, da vse politične skupine čakajo na volilni rezultat, se pri povolilni kupčijski aritmetiki v obzir jemlje tudi razporejanje najvplivnejših funkcij velikim državam. Francozom bo tako zagotovo pripadlo vsaj eno od pomembnejših mest. Finančni minister Pierre Moscovici se ob direktorici IMF Christine Lagarde in nekdanjemu šefu WTO Pascalu Lamyju prav tako pojavlja v igri imen za eno od glavnih mest v EU, morebiti tudi šefa evropske komisije. Če svetu s parlamentom ne bi uspelo doseči dogovora glede novega predsednika evropske komisije, bi se parlamentarci samovolji držav članic lahko po robu postavili tudi z zavračanjem kandidatov za evropske komisarje v prvem krogu potrjevanj. »Evropski svet lahko poda predlog o svojem kandidatu in parlament bo o tem glasoval,« mišice parlamentarcev v povolilni aritmetiki razlaga Daul. Oblikovanje nove komisije bi se utegnilo zavleči globoko v jesen.