Odločitev švicarskih volilcev, da bodo v prihodnosti tujcem iz EU omejili dostop do trga dela, je za alpsko državo pričakovana. V Ljudski stranki, ki je Švicarje do rezultata pripeljala z agresivno populistično kampanjo, so mojstri svojega posla, predvsem pa imajo za uveljavljanje svoje politike dovolj denarja. Predsednik stranke Christoph Blocher je kampanjo financiral s tremi milijoni švicarskih frankov lastnega denarja.
Zapiranje trga dela v Švici pa je odprlo širše vprašanje o migrantskih delavskih tokovih v Evropi. Oglasil se je predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy in opozoril, da »evroskepticizem vodi v vojno«. »V vsaki državi članici živijo ljudje, ki verjamejo, da lahko njihova država v globaliziranem svetu preživi sama,« je dejal. »A to je več kot iluzija: to je laž.«
Obrat v ksenofobijo
Rompuy je imel morda v mislih politične in ekonomske vidike obstoja skupnosti evropskih držav. A razmere so v resnici bolj preproste: gre za demografijo. Trendi (upadanja) rodnosti namreč kažejo, da bo Evropa v prihodnosti preživela le, če bo njen trg dela odprt za mlade migrante. To kažejo študije, ki jih izdelujejo v Bruslju.
Strokovnjaki ugotavljajo, da lokalni ljudje tega ne razumejo, lokalni politiki pa ljudem (ne)razumno sledijo. In obrnjeno. »Govori se denimo o zniževanju cene dela,« je včeraj po telefonu iz Zagreba dejal Darko Šeperić, sodelavec Zveze svobodnih sindikatov Hrvaške, zadolžen za evropske integracije. Zadnja vest je bila, da je Švica odstopila od podpisa sporazuma s Hrvaško o dostopu do trga dela. »Tujim delavcem povsod po Evropi očitajo, da so prepoceni,« pravi Šeperić. Hkrati pa je povsem jasno, da evropske države poceni delovno silo potrebujejo, saj je to eden od temeljev njihove ekonomije. Zato se odnos do tujih delavcev giblje v (nekajletnih) ciklih. »Evropske države so bile liberalne, odprte in so sprejemale tuje delavce. Zdaj pa se obračajo v ksenofobijo.«
O »nevarnostih« priseljevanja govorijo desni in levi politiki v Avstriji, na Nizozemskem, v Franciji, Italiji, Veliki Britaniji. »Odločitev švicarskih volilcev ni kako večje presenečenje,« je stvaren profesor Janez Malačič z Ekonomske fakultete v Ljubljani. »Je pač rezultat spleta zelo zapletenih in hitro se spreminjajočih gospodarskih in družbenih razmer v modernem globaliziranem svetu ter splošnih kriznih razmer, ki se nikakor nočejo izboljšati. Precej pa je k rezultatu prispeval tudi eden od največjih odstotkov imigrantskega prebivalstva med vsem prebivalstvom v Švici, če ga primerjamo z Evropo,« ugotavlja Malačič.
»Vsaj v EU bi moralo biti vsem politikom jasno, da je svoboda gibanja ena od temeljnih svoboščin, na katerih temelji Evropska unija,« je za Dnevnik komentirala Hermine Vidovic z dunajskega inštituta za mednarodne ekonomske študije. »Toda populisti omejitve zelo pogosto še zaostrujejo.« Vidovičeva je spomnila, da so pred koncem lanskega leta intenzivne debate o delovnih migracijah potekale v Veliki Britaniji in v Nemčiji. Politiki so odpiranje trga dela za Bolgare in Romune predstavljali kot nevarnost za socialni sistem, češ da ga bodo izkoriščali za prejemanje socialnih podpor. »A na podlagi številnih študij vemo, da to ne drži. Današnji migranti so večinoma mladi, ki redko sploh uporabljajo zdravstveni sistem ali podpore za brezposelne, pokojnine pa zanje za zdaj tako ali tako ne pridejo v poštev.« Kljub temu, pravi Vidovičeva, pa je mogoče v prihodnosti pričakovati dodatne omejitve. Tudi za hrvaške delavce, ki so že več kot pol leta državljani EU, liberalizacije ni pričakovati.
Umetnost zategovanja pasu
Podobno kratkovidna je politika tudi v Sloveniji, opozarja profesor Malačič. »Slovenska politika preprosto ni sposobna izpeljati nujno potrebnih reform, ki bi Slovenijo prilagajale prihajajočim spremembam v globalnem svetu in hkrati spodbudile ljudi, da tudi oni po svojih najboljših močeh naredijo več za svojo zaposljivost,« pravi. »Če aktivne politike in reform ne bo, pa se bodo pomembni družbeni sistemi, na primer pokojninski, zdravstveni in javno šolstvo, zaradi nezmožnosti državnega financiranja vse bolj sesuvali. Razlike v družbi se bodo izrazito povečale, politika ohranjanja statusa quo pa bo imela že na srednji rok katastrofalne posledice.«
Ne glede na stanje na trgih dela se bo nadaljeval tudi pritisk na ceno dela, ki utegne še pasti. Na Hrvaškem, pravi Darko Šeperić, je bilo denimo kljub visoki brezposelnosti skoraj nemogoče najti delavce, ki bi za tristo evrov na mesec delali v ladjedelnicah. »Zato so ta mesta prevzeli Bolgari in Romuni, ki so pripravljeni delati za manj,« je opisal splošen trend. V podobnem položaju so tudi delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. »Višina denarja, ki ga migrantski delavci pošiljajo domov, je odvisna predvsem od tega, kako globoka kriza je v njihovih domačih državah, ne pa od tega, kolikšna je kriza v državah gostiteljicah,« ugotavlja Vidovičin kolega na dunajskem inštitutu za mednarodne ekonomske študije Vladimir Gligorov. Migrantski delavci zategujejo pas do onemoglosti. V Nemčiji jih denimo več kot polovica živi pod pragom revščine, a jim še uspe denar prihraniti in ga poslati domov, dodaja Šeperić. Tudi zato na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije opozarjajo na možne zlorabe. »Vse več je primerov, da v Sloveniji delodajalci novačijo delavce za delo v tujini, tam pa jih izkoriščajo,« pravi sindikalist Goran Lukič, »zato morajo delavci dobiti informacije o višini plačila in pravicah iz dela še pred odhodom.«