Včeraj zjutraj ob šesti uri in osem minut je postalo jasno, da na svetu ne bo nastala nova država, ki bi se imenovala Škotska. Že rezultati iz prvih od 32 škotskih volilnih okrajev so kazali, da so javnomnenjske ankete očitno nekoliko podcenile število glasov proti škotski samostojnosti. Nekaj po šesti uri zjutraj pa je število teh glasov na referendumu dobilo neulovljivo prednost. Tisti, ki so želeli ohraniti 307 let staro zvezo Škotske in Anglije, ki je kasneje prerasla v Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, so zmagali z dobrimi desetimi odstotki razlike, česar tik pred referendumom ni napovedala praktično nobena javnomnenjska raziskava.
Za neodvisnost so bili večinsko le v štirih volilnih okrajih, med drugim v največjem mestu Glasgow. Preostalih 28 je večinsko glasovalo proti, ponekod tudi z več kot dvajsetodstotnim naskokom.
Škotski premier napovedal odstop
S tem se je končal največji politični projekt Alexa Salmonda, škotskega premierja, ki je včeraj napovedal odstop. Ko je njegova nacionalna stranka leta 2011 na Škotskem dobila večino, je od prvega dne naprej pozival k referendumu o neodvisnosti. Ta teden ga je dočakal. Potem ko so volilci povedali svoje, pa je včeraj stopil pred mikrofone in rekel: »Škotska se je z večino odločila, da v tej fazi ne postane samostojna država. Spoštujem sodbo ljudstva.« Besede »v tej fazi« je sicer mogoče razumeti, kot da puščajo odprta vrata ponovitvi referenduma. Toda tako Salmond kot britanski premier David Cameron sta se strinjala, da je dilema o škotski samostojnosti rešena vsaj za obdobje ene generacije.
Cameron je včeraj slavil veliko zmago. »Strlo bi mi srce, če bi Škotska odšla,« je rekel premier, čigar politična usoda je bila tako kot Salmondova odvisna od izida referenduma. Že tako in tako so mu med kampanjo očitali vrsto napačnih potez in paničen odziv na ankete, ki so napovedovale zelo tesen izid, pod vprašaj pa so postavljali tudi njegovo odločitev, da se je z referendumom sploh strinjal.
Nekateri politični analitiki na Otoku so včeraj omenjali, da bi Cameronovim konservativcem odhod Škotske v nekem pogledu sicer celo koristil, saj imajo tam zelo šibko podporo. Od 59 škotskih poslancev v spodnjem domu britanskega parlamenta je le en konservativec, 40 pa je laburistov, 11 liberalnih demokratov... Brez vseh teh bi se torej razmerje v parlamentu spremenilo v prid Cameronove stranke. Toda to je bil le en mozaik v precej večji sliki. V vsakem primeru pa bi odhod Škotske prinesel tudi posledice za stranko premierja, pod čigar vladavino bi bila država zmanjšana za tretjino.
Več avtonomije vsem, ne le Škotom
Škoti pa zdaj od Camerona in voditeljev drugih glavnih britanskih strank pričakujejo izpolnitev vseh obljub iz predvolilne kampanje, ko so jim ponujali večjo avtonomijo. Britanski premier je včeraj v izjavi pred svojim uradom na londonskem Downing Streetu 10 dejal, da bodo zaveze spoštovali »popolnoma«. Vendar pa več avtonomije ne napoveduje le Škotom, ampak vsem štirim entitetam. »Tako kot bo Škotska v svojem parlamentu ločeno odločala o vprašanjih davkov, javne porabe in sociale, tako bi morali imeti pravico o tem ločeno odločati Anglija, Wales in Severna Irska,« je dejal. Zdaj bodo začeli javno razpravo, iz katere bo nastal predlog zakona o spremembah, vendar ni pričakovati, da bi o njem glasovali še v tem sklicu parlamenta. Volitve bodo maja prihodnje leto. Vprašanje je, kakšno bo razpoloženje (novih) poslancev do prenosa pristojnosti na regionalne parlamente, kar bo morda zahtevalo tudi spremembo ustave. A »duh je ušel iz steklenice«, kot so včeraj ugotavljali analitiki na Otoku.
Medtem so v tujini pozdravljali odločitev Škotov. Zadovoljni so bili v Natu, kjer bi odhod Škotske med drugim pomenil, da je treba premestiti britanske podmornice z jedrskimi raketami. Zadovoljni so bili v Washingtonu, ker njegova največja zaveznica ne bo oslabljena. In zadovoljni so bili v EU. Odhajajoči komisar Karel De Gucht je, denimo, ocenil, da bi škotska osamosvojitev »sprožila politični plaz, kakršnega je povzročil razpad Sovjetske zveze, nastal bi učinek kotaleče se snežne kepe in Evrope, kakršno poznamo, bi bilo konec«.