Španiji je v štiridesetih letih po smrti diktatorja Francisca Franca uspelo vzpostaviti demokratično strukturo meščanske oblasti in zgraditi moderno, močno gospodarstvo, ne glede na današnjo krizo. Med stvarmi, ki se v tem času niso spremenile, so španske oborožene sile. Vodstvene strukture vojske se obnašajo kot nekakšna »kasta«, v njih še danes »vladata avtoritarnost in splošna korupcija«, pravi aktivni poročnik Luis Gonzalo Segura v svoji knjigi »Un paso al frente« (Korak naprej), ki jo je predstavil v ponedeljek v Madridu. »Ko stopim skozi vrata vojašnice, je tako, kot bi se vrnil v 20. stoletje,« svoje občutke opiše 36-letni Segura in opozori, da je s to knjigo zapečatil svojo vojaško kariero, saj ga verjetno čaka aretacija. Na osnovi lastnih izkušenj, opazovanj in raziskav v več kot desetletni vojaški karieri je v obliki novele razgrnil svoj pogled na dogajanja v španskih oboroženih silah. V intervjuju, ki ga je objavil digitalni madridski časnik Publico, je Segura dejal: »Franco je umrl, prišla je tranzicija, toda vojske se do konca 90. let ni nihče dotaknil, pa tudi po tem ni bilo resnih reform.«
Častnikov skoraj toliko kot vojakov
Po njegovem pričevanju se častnik, ko vstopi v vojsko, najprej nauči zlorab in šikaniranj, ki sta sestavni del njegovih pooblastil, zato v tej instituciji vladata represija in zakon tišine. »Gre za klasično hierarhično družbo, razredno in deljeno v kaste, tako kot v fevdalni državi. Ne smem govoriti, ne morem se izraziti, niti ne smem povedati, da obstaja korupcija. To je noro,« pripoveduje Segura in dodaja, da gre za »endogamno vodstveno kasto«, kjer visokim činom, ki gredo od staršev na sinove, pripadajo neomejeni privilegiji. Med visokimi častniki obstaja tudi ideološka enotnost, medtem ko je med navadnimi vojaki prisoten ideološki pluralizem. Visoki častniki sami sebe imenujejo »beli«, podčastnike pa črnuhi, medtem ko častnike, ki prihajajo iz podčastniških šol, kličejo mešanci. Čeprav je v španskih oboroženih silah – ki od leta 1996 nimajo več nabornikov – danes preveč častnikov, so zaradi krize raje odpustili 10.000 navadnih vojakov. Zato vojsko tvori 52.000 oficirjev in 78.000 vojakov. S tem pa je porušena piramidalna struktura vojske.
Kot primer korupcije navaja lastno izkušnjo kot strokovnjaka za informatiko, ko je ob popisu inventarja in opreme na svojem delovnem mestu ugotovil, da je bilo ukradenih pet milijonov evrov, kar je prijavil vojaškemu sodišču, vendar mu to ni niti odgovorilo. Če prijaviš nepravilnosti ali predlagaš nekaj, kar ni po volji nadrejenih, je zelo verjetno, da boš sam kaznovan. Tako kaže primer predsednika Združenja španskih vojakov Jorgeja Brave, ki je bil lani kaznovan z mesecem dni zapora, ker je predlagal, naj zaradi krize raje zmanjšajo nepotrebne stroške, namesto da odpuščajo vojake. Segura pravi, da za visoke častnike kazni ni, kar poleg zakona tišine in močnega represivnega aparata omogoča visoko stopnjo korupcije. »Španska vojska je kot srednjeveška država, kjer je obrambni minister kralj, visoki častniki pa fevdalni gospodje, ki se ne zmenijo za ukaze civilne oblasti. Vse to ni zgolj naključje, s katerim bi zlahka opravili, temveč gre za strukturni problem; oborožene sile so bolne in potrebujejo regeneracijo,« pravi Segura, ki mu mnogi pripadniki španskih oboroženih sil pritrjujejo in mu te dni izražajo podporo. st