Hooverjev jez na reki Kolorado ostaja gradbeni dosežek iz časa velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki še vedno pritegne milijon obiskovalcev na leto. Zadnja štiri leta ga meddržavna cesta 93 obvozi čez novi most, zgrajen iz varnostnih razlogov po terorističnih napadih v ZDA septembra 2001, kdor koli pa se z njega po stari cesti in mimo nadzorne točke spusti na veličastno betonsko konstrukcijo, najprej opazi, da za njo jezero počiva globoko pod odtočnima kanaloma in celo kakšnih 40 metrov pod nekdanjo običajno gladino, ki je do omenjenih kanalov zrasla le dvakrat – prvič leta 1941 ob njihovem preizkusu, zadnjič pa že kar daljnega leta 1983 zaradi poplav.
Umetno jezero Mead, ki se je od gradnje jezu leta 1936 polnilo skoraj šest let, od te prve in za zdaj zadnje poplave samo še bolj ali manj presiha. V zadnjem desetletju in pol k temu prispevajo tudi zaporedne suše v njenem že tako suhem porečju Utaha in Arizone, glavni pa je tako imenovani človeški dejavnik z Las Vegasom na čelu, vsestransko puščavsko iluzijo z najvišjo porabo vode na prebivalca v ZDA. Okoli 40 milijonov obiskovalcev tega popularno poimenovanega »grešnega mesta« (Sin City) zvečine ne zanima, da živijo na dveh »slamicah« iz 40 kilometrov oddaljenega jezera, katerega gladina je le še deset metrov nad zgornjo in 25 metrov nad spodnjo, prva pa zna ostati na suhem že prihodnje leto. Podnebni strokovnjak oceanografskega inštituta Scripps iz San Diega Tim Barnett namreč napoveduje, da se bo že do konca tega leta jezero za Hooverjevim jezom posušilo za nadaljnjih šest metrov, »mrtvi bazen« pa do leta 2036. Tedaj bodo namreč »slamice«, ki polnijo vodne kanale z gondolami v igralniško-hotelskem kompleksu Venice ali pa so zaslužne za ples vodnih curkov iz fontane pred Bellagiom, ostale na suhem nad gladino Meada.
Sušni grob kopljejo zelenice
Seveda sta beneška iluzija in slikovita fontana najmanjši problem Las Vegasa in njegovega tako rekoč edinega vodnega vira, iz katerega se pokriva 90 odstotkov potreb polmilijonskega mesta in že omenjenih 40 milijonov obiskovalcev na leto. To tudi ni kakšnih 30 kilometrov od znamenitega Stripa (glavne lasvegaške igralniške ulice) oddaljeni Lake Vegas s hotelskim naseljem, zasebnimi vilami, dvema igriščema za golf, umetnimi rečicami in brzicami ter 130 hektarjev velikim umetnim jezerom. Čeprav se vanj iz Meada na leto prelije več milijonov kubičnih metrov pitne vode, da se ne bi usmradilo, to ne predstavlja prave nevarnosti prebivalcem. Sušni grob si namreč kopljejo sami z zelenicami sredi puščave, ki popijejo 70 odstotkov vse vode, ki jim je na voljo skoraj izključno iz zajezenega Kolorada, saj jih narava vsako leto obdaruje le s povprečno 12 centimetri dežja. Še ti se bodo letos očitno izneverili, saj je bila dozdajšnja »nebeška« pošiljka zelo skromna, skupno le okoli 3 centimetre moče.
Prebivalstvo, ki se je na širšem območju Las Vegasa povzpelo že na dva milijona, se zaveda nevarnosti, da se »grešno mesto«, ki jih preživlja, enostavno že kar v bližnji prihodnosti posuši. Za začetek vrtajo novo cev globlje proti dnu jezera Mead, v svojem kockanju z naravo pa so zasnovali 15,5 milijarde dolarjev vreden projekt povezave s podtalnico v tako imenovanem Velikem bazenu Skalnega gorovja. K sreči so bili okoljevarstveniki dovolj pozorni na ta hazarderski kapital in so sodišče prepričali, da bi bil tak poseg uničujoč za favno in floro Great Basina, saj bi mu akvadukt na leto odtegnil več kot sto milijonov kubičnih metrov vode, izsušil mokrišča in potoke, zdaj polnih postrvi, ter ogrozil več kot 50.000 hektarjev gozdov z živalmi vred. Vse za to, da bi še naprej zelenelo okoli 1600 hektarjev lasvegaških zelenic, parkov, igrišč za golf in da bi tamkajšnja poraba vode na prebivalca znašala kar 830 litrov na dan.
Iluzije v puščavi
Čeprav je treba v mestu vsakršnih iluzij vzdrževati tudi iluzijo o vodnem izobilju, so že storjeni nekateri koraki, da se temu bolj ali manj vidno odreče. Tako se namesto zdajšnjih pristriženih trav in tropske ozelenitve popularizira puščavska favna oziroma domorodno rastlinje okoli hiš, odpadne vode pa se prek zbiralnikov in čistilnih naprav vračajo nazaj v Kolorado oziroma jezero Mead. Varčevanje z vodo oblasti spodbujajo tudi s posebnim skladom, nekateri rezultati so spodbudni, saj se je denimo v zadnjih desetih letih poraba vode zmanjšala za tretjino, čeprav se je število prebivalstva v širši regiji povečalo za okoli 400.000 stalno naseljenih. Toda reka Kolorado mora odžejati že okoli 40 milijonov zvečine mestnega prebivalstva sedmih držav ameriškega jugozahoda, pri čemer demografi napovedujejo, da se bo to tja do leta 2060 podvojilo. »Na neki točki se bo treba sprijazniti z življenjem znotraj možnosti, a ta zahteva ni skladna s podobo Las Vegasa,« pravi Steve Erickson, utaški koordinator vodnih virov v Velikem bazenu, in dodaja, da se bodo morali tudi v grešnem mestu enkrat spomniti, da je bilo zgrajeno sredi negostoljubne puščave kot velika iluzija in z zanašanjem na srečo.
