Še leta 2008 so nemške ceste veljale kot ene najbolj zgledno vzdrževanih na svetu. Svetovni gospodarski forum v Davosu jih je na lestvici postavil na četrto mesto. Od tedaj se je marsikaj spremenilo in zelo malo storilo. Tako država kot tudi dežele in občine v zadnjih letih v vzdrževanje cestne infrastrukture niso vlagale toliko, kot bi bilo potrebno, in nemška cestna mreža je z vrha lestvice zdrsnila na enajsto mesto.
Rezultat so luknjaste ceste, dolge in pogoste kolone, mostovi, ki so stari že več kot 100 let, in obvozi, ki gospodarstvo stanejo več sto milijonov evrov. ProgTrans, družba za gospodarsko svetovanje, je izračunala, da je nemška prometna infrastruktura v zadnjih 30 letih izgubila osmino svoje vrednosti, nemški inštitut za gospodarske raziskave DIW pa ocenjuje, da bi morali v ceste, tire, mostove, letališča in plovne poti vložiti več sto milijard evrov. Kar dobro tretjino te vsote bi potrebovali za vzdrževanje in novogradnjo potrebnih cest.
Kolona, ki stane 100.000 evrov
Pri tem slabo stanje na cestah ne povzroča le slabe volje voznikom. Michael Schreckenberg, strokovnjak za promet na univerzi v Duisburgu, opozarja, da če v državi ne bodo z veliko lopato investirali v cestno infrastrukturo, bo zaradi tega močno trpelo gospodarstvo. Že danes kar 70 odstotkov tovornega prometa in 80 odstotkov osebnega prometa poteka po cestah, v zadnjih dvajsetih letih se je delež cestnega prometa povečal za več kot 60 odstotkov, do leta 2025 napovedujejo približno enak porast.
Schreckenberg je izračunal, da štirikilometrska kolona, v kateri vozila obstojijo za več kot tri ure, gospodarstvo stane okoli 100.000 evrov. Ko so morali zaradi popravila mostu čez reko Ren zapreti avtocestno povezavo med Porenjem in Vestfalijo, je obvoz povzročil 230 milijonov evrov gospodarske škode. Torsten Albig, socialdemokratski ministrski predsednik dežele Schleswig Holstein, je opozoril, da je Nemčija pred infarktom svoje infrastrukture, in če bo pred tem zatiskala oči, jo bo realnost povozila.
O tem, kako pereč je problem slabo vzdrževane prometne infrastrukture, se strinjajo mnogi nemški politiki in tudi zvezna vlada, ki pa je za ceste do leta 2017 načrtovala le 5 milijard evrov. Glede načina, kako bi zbrali več denarja za ceste, se je razvila ostra diskusija. Še posebej za tem, ko je Torsten Albig predlagal, da se ustanovi poseben namenski sklad za ceste, ki bi se polnil z novo dajatvijo, vsak Nemec naj bi vanj prispeval okoli 100 evrov na leto.
Komisar si želi evropske vinjete
Albiga zaradi tega predloga v zadnjih dneh tepejo po glavi tako njegovi strankarski kolegi kot tudi avtomobilski klubi in koalicijski partnerji. Avtomobilski klub ADAC opozarja, da vozniki prek davkov na vozila in gorivo že tako prispevajo 53 milijard evrov, vendar se le 19 milijard v resnici potroši za ceste, velik del ostalega denarja se prelije v socialne transferje.
Vlada je sicer v koalicijsko pogodbo pod prisilo bavarske krščansko-socialne unije CSU zapisala, da bo preučila možnost uvedbe cestnine le za tuja vozila, vendar je to zaradi evropske zakonodaje praktično nemogoče. Kanclerka Angela Merkel, ki je pred volitvami zagotovila, da domači vozniki ne bodo še dodatno obremenjeni, pa noče požreti svoje obljube. Če bi uvedli vinjeto za vse voznike in po drugi strani znižali davek na motorna vozila ter s tem razbremenili domačega voznika, pa bi bil izkupiček le slabih 800 milijonov evrov, kaplja v morje denarja, ki bi ga v resnici potrebovali.
Ob nemških težavah z uvedbo cestnine so v Bruslju čedalje bolj skeptični, zato se je prejšnji teden oglasil evropski komisar za energijo Günther Oettinger. Predlagal je, da bi v Evropski uniji uvedli enotni sistem pobiranja cestnine, saj je naravnost groteskno, da med 28 članicami ni več meja, vsaka pa si izmišljuje svoj model cestninjenja.