»To je približno 10.000 več, kot je skupno poslovalnic verig McDonald's in Starbucks,« v svojem blogu ugotavlja Christopher Ingraham, podatkovni novinar Washington Posta. In zakaj takšna razlika v številkah? Tudi velika večina ameriških muzejev je, tako kot večina drugih ustanov, podvržena (dobri) volji trga in donatorjev, zato država zanje običajno ni odgovorna. Vse več je tudi malih muzejev, ki jih odpirajo navdušenci. Tudi zaradi kljubovanja trenutnim razmeram. Geopolitičnim pa tudi muzejskim.
Od nekaj kvadratov do muzejskih korporacij
Sredi mogočnih stolpnic newyorške finančne četrti, v temačni ulici, kamor turist pa tudi domačin verjetno nikoli ne bi stopila, na le sedmih kvadratnih metrih stoji Mmuseumm. Ekipa prostovoljcev ga je postavila v uličnem vhodu v nekdaj tovorno dvigalo. Med tednom si lahko mini izbore najrazličnejših navdušencev obiskovalci pogledajo skozi stekleno lino, ob sobotah in nedeljah pa so vrata muzejčka odprta. Na le šestih policah je hkrati na ogled tudi po 18 zbirk – od v islamskih državah prepovedanih napihljivih plažnih pripomočkov do izbora fotoreporterja agencije AP na začasnem delu v Severni Koreji, ki vneto hrani vse tamkajšnje dobrine za vsakdanjo rabo z za 21. stoletje zelo retro videzom.
Kakšnih šestdeset ulic višje na Manhattnu kraljuje Muzej moderne umetnosti. Znameniti Moma je sedmi najpremožnejši v ZDA. Z vstopninami, donacijami in trženjem svoje blagovne znamke (trenutno tudi za kolekcijo oblačil japonske konfekcijske verige UniQlo) zbere 145 milijonov dolarjev na leto, samo njegove nepremičnine in naložbe so vredne že več kot milijardo dolarjev. Pred tremi leti je gigant denimo brez težav kupil sosednji, zaradi finančne krize popolnoma obnemogli Muzej ameriške ljudske umetnosti – za Momo zanimiv zgolj zaradi lokacije. Zbirka jih ni zanimala. Mestni umetniki so ukinitvi glasno nasprotovali, a ni zaleglo. Vodstvo Mome jih ni poslušalo niti letos spomladi, ko so prosili, naj v celoti ohrani vsaj znamenito modernistično pročelje ljudskega muzeja, ponosno stisnjeno med preostale betonske konstrukcije Midtowna.
Smrt (muzejskim) korporacijam ali orožje narodu?
»Čas prej ali slej vsako zgradbo sesuje v prah. A tole bi lahko ohranili in ji vdihnili novo življenje. Žal sta odsotnost domišljije in volje naredila svoje,« je tragično usodo nekdanjega Momovega soseda za New York Times pozimi komentiral eden od njegovih projektantov Tod Williams. Zagovorniki (predvsem od kapitala) neodvisnih kulturnih ustanov so obelodanili podatek, da ima direktor Mome Glenn D. Lowry letno plačo 1,8 milijona dolarjev, da brezplačno uporablja prestižno službeno stanovanje in da se je vstopnina v muzej v času njegovega 20-letnega vodenja potrojila. »Skrbelo bi me, če bi nas kritizirali zaradi sramežljivosti, neambicioznosti. A nas zato, ker želimo kulturo predstaviti na zanimivejši in spektakularnejši način. To me resnično ne vznemirja,« odgovarja kritikom. Ti vračajo: »Lowry Momi in muzejski sceni povzroča nepopravljivo škodo.«
Najnovejša raziskava medtem kaže, da New York sploh ni ameriška muzejska prestolnica. Ima 414 muzejev, prehitel ga je Los Angeles s 681. Največ na prebivalca pa jih imajo manjša, globalni javnosti neznana okrožja. »Radi imamo zgodovino. To odražajo tudi številna ljubiteljska društva, ki postavljajo zbirke v manjših krajih, s tem pa vzpostavljajo tudi prava središče neformalnega učenja,« bistvo muzejev poudarja Mamie Bittner z muzejskega inštituta.
Ingraham je medtem že postregel z novim podatkom, ki ni tako spodbuden – seštel je knjižnice in muzeje (ki jih tradicionalno bolj obiskujejo demokratski volilci) ter jih primerjal s številom trgovin z orožjem (kamor tradicionalno bolj zahajajo republikanski volilci). »Samo v trinajstih od petdesetih zveznih držav je znanje dostopnejše kot orožje,« je ugotovil.