To je precej jasno razbrati iz zadnjega premisleka vodje generalštaba ameriške vojske Martina Dempseyja, ki je v pismu kongresu opredelil pet možnih scenarijev ameriškega posredovanja v Siriji. V kombinaciji z namigi iz Bele hiše, ki je skorajda vse od začetka sirske državljanske vojne vztrajala, da se je Asadu iztekel čas, sedaj prihajajo še sporočila, da Asad nikoli več ne bo vladal celotni Siriji.
Od najmanj tveganega urjenja sirskih upornikov se diapazon Dempseyevih možnosti razteza vse do vzpostavitve tamponskih con, v katerih bi na varnem ozemlju lahko urili sirske upornike in jim omogočali, da s teh položajev napadajo cilje sirskega režima. Vrhovni general ni navedel ničesar novega, o čemer v mednarodni skupnosti ne bi v različnih forumih razpravljali že v preteklih dveh letih.
General Dempsey je med možnostmi slabitve sirskega režima omenjal omejene zračne napade in vzpostavljanje območij prepovedi letenja. Pri vseh opcijah ni pozabil navesti tudi cene, ki bi jo za novo ameriško vojaško posredovanje morali plačati davkoplačevalci. Najmanj tvegano urjenje sirskih upornikov bi letno ameriški proračun olajšalo za 500 milijonov dolarjev, vse ostale možnosti pa bi na mesec iz ameriškega proračuna izsesale po milijardo dolarjev.
Ko vojak, še posebej načelnik generalštaba, začne govoriti o denarju, se politikom, še posebej predsedniku Obami, ni treba oprijeti za denarnice. Po dveh najdražjih vojnah v ameriški zgodovini, iraški in afganistanski, je interes za novo vojaško posredovanje v ZDA izjemno majhen. Ne gre zgolj za ekonomski premislek, temveč tudi za povsem realpolitičnega. Potem ko v Afganistanu in Iraku na pogoriščih vojne ameriški administraciji ni uspelo ustvariti svetilnikov demokracije za celoten Bližnji vzhod in so precej klavrno spodleteli poskusi izgradnje države, je v porastu zavedanje, da lahko sicer z vojaškim posredovanjem hitro padejo diktatorski režimi, toda po njihovem strmoglavljenju na dan privrejo različne etnične ali verske napetosti, ki konflikt v posamezni državi le še poglobijo, ustvarijo dolgotrajno nestabilnost tudi v širši soseščini in nazadnje že tako drago vojaško posredovanje podražijo še v naslednjih letih.
»Odločitev za uporabo sile je takšna, ki je nihče od nas ne more sprejeti zlahka. Nenazadnje gre za dejanje vojne,« je v pismu zapisal Dempsey. Mednarodnopravna dimenzija v razmišljanjih načelnikov ameriškega generalštaba ni novost. Vedno znova jo lahko srečamo, ko se poskuša opravičevati izvensodne poboje z brezpilotnimi letali. A da s takšnim premislekom operira načelnik generalštaba pred morebitnim vojaškim posredovanjem, vendarle predstavlja nov kakovostni preskok.
Ta »kakovostni preskok« med drugim priča tudi o izjemno zoženih možnostih za končanje sirske državljanske vojne, ki jih še ima mednarodna skupnost. Pred dvema letoma, ko je sirski predsednik Bašar al Asad dal jasno vedeti, da ne bo stopil na pot reform, kot so si jih predstavljali v mednarodni skupnosti, so bile možnosti za uspeh z vojaškim posredovanjem precej boljše kot danes. Takrat na sirskem bojišču še ni bilo zaznati velike prisotnosti tujih džihadistov, upor sicer razdeljene opozicije je imel še vedno pristne sirske korenine. Sledila so meseci brezplodne letalske diplomacije Kofija Anana in njegovega naslednika na mestu posebnega odposlanca ZN in Arabske lige za Sirijo Lakhdarja Brahimija. Njuna mirovna načrta za Sirijo sta bila skorajda identična. Ker sta oba de facto predvidevala, da v prihodnjem političnem procesu ni mesta za Asada in pripadnike njegovega režima, se tudi nista premaknila z mrtve točke. Asad si je zavračanje mirovnih načrtov lahko privoščil, ker so njegove varnostne sile z iransko pomočjo in libanonskim Hezbolahom kljub napredovanjem upornikov vseeno uspele obdržati nadzor nad precejšnjim delom države, vključno s prestolnico. Hkrati so mu zaslombo na mednarodnem parketu nudile Rusija in Kitajska, ki sta sicer bili naravni nasprotnici še enemu enostranskemu vojaškemu posegu Zahoda.
Namigi iz Washingtona zaenkrat jasno kažejo, da sirska državljanska vojna in največja begunska kriza v zadnjih dvajsetih letih ne bo razrešena z novo vojno. Priložnost utegne ponovno dobiti diplomacija. Ker je tako v interesu ZDA kot Rusije kljub različnim geopolitičnim interesom končati sirsko državljansko vojno, se sedaj spet začenja delo za Lakhdarja Brahimija.