Sto dni od izginotja malezijskega letala, ki je domnevno strmoglavilo v Indijski ocean, predstavlja novo prelomnico, ki poraja sveže teorije o usodi letala, poglablja agonijo svojcev 239 potnikov in članov posadke ter priča o težavnosti in kaotičnosti iskanja.
Britansko podjetje Inmarsat, ki upravlja satelite, je opozorilo, da se še vedno ni začelo iskanje na območju, ki so ga njegovi znanstveniki označili za najverjetnejše mesto strmoglavljenja letala boeing 777, ki je izginilo 8. marca v povsem nepojasnjenih okoliščinah.
Obenem sta dva avtorja začela oglaševati svojo knjigo, ki bo izšla julija. V njej trdita, da ni šlo za nesrečo, ampak za »namerno in preračunljivo dejanje, ki se nikoli ne bi smelo zgoditi«. Dosti več nista povedala, ker očitno želita dvigniti prodajo. Na knjižnih policah pa se je znašel še triler, ki temelji na izginotju letala, kar je povzročilo zgražanje nekaterih svojcev potnikov.
»Vroče območje« na čakanju
Ko sta 8. maja minila dva meseca od izginotja letala, je skupina strokovnjakov in politikov iz Malezije, Kitajske, od koder je bilo največ potnikov, in Avstralije, ki je najbližje območju iskanja, še upala, da bi lahko ostanke našli v bližini mest, kjer so zaznali zvočne signale, domnevno od črnih skrinjic. Toda ne samo da ameriška robotska podmornica Bluefin s svojim sonarjem na morskem dnu ni našla ničesar – naknadne analize so pokazale, da nobenega od zaznanih signalov niso oddajale črne skrinjice.
Prav iskanje na teh mestih je najdražjo operacijo iskanja pogrešanega letala v zgodovini odvrnilo od območja, ki ga je kot najverjetnejše določilo britansko podjetje Inmarsat. Rutinska komunikacija satelitov z letali naj bi ponujala najboljše izhodišče za določitev mogočega območja strmoglavljenja. Toda kot je poročal BBC v svoji dokumentarni oddaji Horizon, ladje na to območje niso nikoli odšle, ker so se osredotočile na domnevne zvočne signale črnih skrinjic. Tam pa v skoraj dveh mesecih niso našli ničesar. »Niso iskali na nerealistični lokaciji, vendar pa je bila severovzhodno od območja, za katero po naši analizi velja visoka verjetnost strmoglavljenja,« je za BBC dejal predstavnik Inmarsata Chris Ashton.
Do ocene so prišli z analizo satelitskih in drugih podatkov. Postaje na zemlji prejmejo prek satelita od letala kratek signal (ping) in malezijsko letalo jih je oddalo skupno sedem, prvih šest približno vsako uro, nato pa nepričakovano še sedmega, osem minut po šestem. Na podlagi teh je Inmarsat najprej izračunal severni in južni koridor v obliki loka, kjer je letalo verjetno letelo po prekinitvi vse komunikacije. Potem pa je podjetje razvilo še en, nov način, s katerim je določilo njegovo najverjetnejšo pot glede na razlike v pričakovanih in dejanskih frekvencah signalov. Na tak način niso le izločili severnega koridorja, ampak so določili tudi pot, ki se seka s stotine kilometrov dolgim južnim koridorjem, in to je najbolj »vroče območje«, kjer bi iskanje po mnenju podjetja moralo potekati. Ta novi način so preizkusili na podatkih šestih letal, ki so varno pristala, in ujemanje je bilo ustrezno.
300 dni za 60.000 kvadratnih kilometrov
Potem ko so se signali črnih skrinjic izkazali za lažno upanje, se je skupina za iskanje letala posvetila analizi podatkov in iskanju zasebnega koncesionarja, ki bo vodil operacije naprej. Še preden bo ta začel delati, bodo naredili tridimenzionalni zemljevid morskega dna do globine šestih kilometrov, in sicer na 60.000 kvadratnih kilometrov velikem območju odročnega in pogosto nemirnega morja. Toda kje? Pričakovati je, da se bo iskanje zdaj osredotočilo na območje, ki ga je določil Inmarsat, čeprav niti to ni gotovo. Obstajajo namreč različne ocene hitrosti in višine leta po prekinitvi komunikacije, porabe goriva in tako naprej, vsaka od teh ocen pa lahko bistveno vpliva na končni rezultat. Še vedno ostajajo tudi razhajanja o tem, kdo bo plačal iskanje, ki bo verjetno stalo še na desetine milijonov dolarjev. Koncesionar bo imel za iskanje na voljo tristo dni – vsakih 25 dni bo moral preiskati pet tisoč kvadratnih kilometrov. Dela se sicer ne bo lotil pred avgustom.
Plačilo začetnih odškodnin
Podjetje Malaysian Airlines je svojcem medtem začelo izplačevati po 50.000 dolarjev začetne odškodnine, vso pa bodo izplačali, ko letalo najdejo ali ga uradno razglasijo za izgubljeno, pravijo v podjetju. Nekateri kitajski svojci naj bi denar za zdaj zavrnili. Mnogi še naprej kritizirajo malezijske oblasti, da so preiskavo vodile neustrezno in da prikrivajo podatke.
Nekdanji direktor podjetja Kiwi Airlines, pilot Ewan Wilson, in novinar Geoff Taylor pa trdita, da poznata resnico o usodi letala. S procesom eliminacije scenarijev in analize podatkov sta se lotila iskanja usode letala, nato pa sklenila, da je ta takšna, »da se ti zvrti v glavi«. Pogovarjala sta se s svojci pilota, predstavniki oblasti in drugimi ter prišla do sklepa, da se prava usoda letala namerno prikriva. Teorij o tem je bilo sicer že kar nekaj, tudi takšne, da je izginotje povezano s skrivnim tovorom ali s pomembnimi potniki, med katerimi so nekateri sodelovali z vojaško industrijo.
