Tako mi je preživeli opisal zgodbo o poboju na policijski postaji v predelu Gudele v Jubi, glavnem mestu Južnega Sudana. On je le eden od mnogih žrtev grozljivih zločinov, ki so jih zakrivile vse strani. Edina ''napaka'' žrtev je, da niso prave etničnosti.
Južni Sudan je 14. julija 2011 slavil včlanitev v Organizacijo združenih narodov in tako postal njena 193. nova država članica. To se je zgodilo po desetletjih bojev za neodvisnost, v katerih je svoje življenje izgubilo 2,5 milijona Južnih Sudancev. Sedaj se v državi bije boj za oblast med predsednikom Salvom Kiirom, sicer pripadnik etnične skupine Dink, in nekdanjim podpredsednikom Riekom Macharom, sicer pripadnik etnične skupine Nuer. Boj za oblast se vedno bolj sprevrača v etnično obarvane oborožene spopade.
Sicer je bilo 23. januarja podpisano premirje, vendar se etnično nasilje, ki se je sprožilo, najverjetneje ne bo kar tako končalo. Doslej je bilo v bojih in medetničnih spopadih med Nueri in Dinki ubitih na tisoče civilistov. Na stotisoče je bilo razseljenih, kateri sedaj iščejo varno zatočišče. Obstajajo verodostojna poročila o množičnih in izvensodnih pobojih, prisilnih izginotjih, spolnemu nasilju, ropih, požigih in brezobzirnemu uničevanju lastnine, kot tudi o novačenju otrok za vojake.
Kdo je začel konflikt? Kdo za žrtve izbira civiliste? ''Resnica'' je odvisna od tega, kateri etnični skupini pripadate. Ko sem se pogovarjal z razseljenimi osebami, žrtvami in njihovimi družinami v taboriščih v mestu Juba, Bentiu in Bor, sem dojel njihovo dojemanje konflikta, ki je močno pod vplivom njihove etnične pripadnosti. Občutek sem imel, kot da živijo v različni realnosti.
V takšnih razmerah je nujno, da Združeni narodi spremljajo in javno poročajo o kršitvah človekovih pravic, žrtvah in storilcih kaznivih dejanj. Samo nepristransko ugotovljena dejstva bodo ovrgla lažne govorice, ki bi lahko konflikt še bolj okrepile, pospešila poravnavo krivic in na dolgi rok zagotovila doseganje odgovornosti.
Južni Sudan ima tradicijo nekaznovanosti. Nihče ni odgovarjal za zločine, ki so bili storjeni v zadnjem velikem konfliktu med istima dvema etničnima skupinama leta 1991. To je prispevalo k temu, da se je zgodovina tragično ponovila. Zato je še toliko bolj spodbudno, da sta se Afriška unija in Varnostni svet ZN odločila ustanoviti mednarodno preiskovalno komisijo o vzrokih konflikta in storjenih zločinih.
Načelnik štaba oboroženih sil Južnega Sudana mi je povedal: "Če se ne strinjamo, ne vpijemo, le streljamo. Živimo v kulturi nasilja." Združeni narodi so se odločili, da na poseben način pomagajo svoji novi članici pri zaščiti civilistov pred nasiljem. Misija ZN v Južnem Sudanu je namreč odprla vrata svojih prostorov, kamor se je zateklo okrog 70.000 ljudi, ki se bojijo za svoja življenja zaradi svoje etnične pripadnosti. Nihče si ne želi, da bi se ponovila tragedija iz Ruande in Srebrenice. Kar nekaj časa bo trajalo, da se bodo civilisti počutili varne in se vrnili na svoje domove.
Velik izziv je, da se jim zagotovi hrano, zdravstveno oskrbo, vodo in ustrezne sanitarije. Obiskal sem bolnišnico v mestu Bentiu, ki je ostala brez zdravil, v mestu Bor ljudje živijo s samo 2,5 litra vode na dan in v taborišču v Jubi se stiska 20.000 razseljenih oseb, kjer ima ena oseba na voljo manj kot štiri kvadratne metre prostora, kar je mednarodni minimalni standard za zapornike.
Ne glede na vse, je največji izziv zagotoviti fizično zaščito. V majhno bazo ZN v Akobi so vdrli oboroženi mladeniči, ki so ubili najmanj 16 civilistov in dva indijska pripadnika mirovnih sil ZN, ki sta jih poskušala zaščititi. Kljub prekinitvi ognja je potrebno okrepiti mirovne sile ZN, da bodo lahko varovale civiliste.
"V enem mesecu spopadov je Južni Sudan nazadoval za desetletje," mi je v Jubi povedal strokovnjak za razvoj. Razvojne statistike prikazujejo, kako težko je življenje v Južnem Sudanu; polovica prebivalcev živi v revščini in je podhranjenih. Za mlado žensko je enako verjetno, da umre pri porodu in konča osnovnošolsko izobraževanje. Vsak deseti otrok umre preden dopolni svoj peti rojstni dan.
Južni Sudan lahko postane stabilna in uspešna država. Bogata je z nafto, s katero ustvari dve tretjini bruto domačega proizvoda. Namesto da se ga zapravi s slabim vodenjem, korupcijo in konflikti, se morajo prihodki uporabiti za razvoj družbe. Sedaj je pravi čas za korenite spremembe. Organizacija združenih narodov bi morala storiti vse, da zaščiti prebivalce Južnega Sudana in pospeši prizadevanja za zagotovitev trajnega miru. Prebivalci Južnega Sudana si zaslužijo boljšo prihodnost. Prihodki iz nafte ne bodo večni.