Po mesec dni trajajočem prerekanju bodo evropski voditelji predvidoma že ta petek za novega predsednika evropske komisije izvolili nekdanjega luksemburškega premierja Jean-Clauda Junckerja. Izvolitev vodilnega kandidata na evropskih volitvah zmagovite Evropske ljudske stranke ne bo konsenzualna. Britanski premier David Cameron bo namreč na evropskem svetu zahteval glasovanje o Junckerju. Ker njegovi kandidaturi sedaj jasno nasprotuje zgolj še madžarski premier Victor Orban, britanski premier nima nikakršnih možnosti, da bi preprečil njegovo imenovanje. Nakazujoča se institucionalna kriza evropskih institucij zaradi različnih pogledov evropskih voditeljev glede primernosti kandidature Junckerja bo tako vsaj začasno pometena z bruseljskega praga. Če se je takoj po objavi rezultatov nakazovala kar precejšnja koalicija evropskih voditeljev, ki vodilnemu kandidatu Evropske ljudske stranke niso želeli kar avtomatično potrditi kandidature, je nasprotovanje Junckerju v naslednjih tednih splahnelo. Uradno ga je večkrat jasno podprla tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Najmočnejša voditeljica v EU je sicer sodila v tabor tistih evropskih politikov, ki so imeli jasne pomisleke, da Juncker ne predstavlja pravega reformnega obraza nove Evrope.
Cameron vztraja kljub krvavemu nosu
Britanski premier Cameron je tako ostal vse bolj osamljen pri oblikovanju svoje koalicije, s katero bi lahko v evropskem svetu s tako imenovano super manjšino preprečil Junckerjevo imenovanje. Zakaj torej vztraja v izgubljeni igri? Cameron želi pred referendumom o morebitnem izstopu Velike Britanije (VB) iz EU leta 2017 za državo doseči izboljšanje njenega statusa v Uniji, s čimer bi zagotovil večinsko podporo na referendumu. Za Veliko Britanijo se toliko bolj zavzeto bori tudi zato, ker mu na prihajajočih parlamentarnih volitvah prihodnje leto ne kaže dobro. Cameronu gre predvsem v nos, kot se je izrazil, »socialni turizem« delavcev iz revnejših članic, ki prihajajo na Otok iskat delovna mesta. Nikakor si ne želi vzpostavitve Združenih držav Evrope, torej še tesnejšega evropskega sodelovanja. Britanski mediji njegovo kljubovanje Bruslju večinoma podpirajo. Cameronovemu neuspehu in bližajočemu se Junckerjevemu imenovanju pa medtem že ploska Nigel Farage iz na evropskih volitvah v Veliki Britaniji zmagovite evropskeptične stranke UKIP. Z njegovim imenovanjem na mesto predsednika evropske komisije se bo zgolj utrdila njihova zahteva po izstopu VB iz EU, pravi Farage.
Za Junckerjevo kandidaturo se je minuli mesec postavila večina poslancev odhajajočega sklica evropskega parlamenta in tudi večina poslancev novega sklica. Podprla ga je tudi druga največja poslanska skupina Socialistov in demokratov (S & D), ki se je v tekmo za šefa evropske komisije na volitvah podala s svojim vodilnim kandidatom Martinom Schulzem. Večina poslancev v evropskem parlamentu je s takšno podporo vztrajala, da mora evropski svet upoštevati nepisan dogovor, da se mesto predsednika evropske komisije dodeli zmagoviti stranki na evropskih volitvah. Niso si pustili vzeti večjega vpliva, ki so ga dobili z zadnjimi evropskimi volitvami. Premislek na strani evropskih voditeljev je bil drugačen. Ob vsebinskih vprašanjih nadaljnjega evropskega povezovanja, novih socialnih politikah in iskanju alternativ varčevalni politiki se je vlečenje vrvi glede podpore Junckerjevi kandidaturi in iskanju alternativnih kandidatov odvijalo tudi zaradi vrtečega se kadrovskega vrtiljaka za druge ključne položaje v EU.
Cena za podporo Junckerju rahljanje pakta stabilnosti
Da se je Cameronov poskus oblikovanja koalicije proti Junckerjevemu imenovanju sfižil, je dokončno postalo jasno minuli konec tedna, ko je nekdanjega luksemburškega premierja podprlo tudi osem socialističnih predsednikov vlad. Na levosredinskem vrhu evropskih voditeljev v Parizu je francoski predsednik François Hollande, ki tudi sam sprva ni bil navdušen nad Junckerjem, njegovo kandidaturo podprl s premierji Avstrije, Belgije, Danske, Malte, Romunije, Slovaške, Češke in Italije.
Ključna je bila prav podpora italijanskega premierja Mattea Renzija, ki je sprva sodil v tabor Junckerjevih nasprotnikov. Italija in Francija sedaj v zameno za podporo Junckerju terjata rahljanje Pakta stabilnosti. Države naj zaradi zagona gospodarstva in ustvarjanja novih delovnih mest dobijo večji manevrski prostor glede proračunske porabe in pri varčevalni politiki, čemur seveda nasprotuje Merklova. V sam pakt o stabilnosti naj bi posegli le toliko, da bi države imele več časa svoje proračunske primanjkljaje spraviti pod tri odstotke BDP. Levosredinski predsedniki vlad zahtevajo še večje spodbude za zaposlovanje mladih in reformo evropskih institucij. Razprava o gospodarskih in institucionalnih vprašanjih, torej o prioritetah Evropske unije v naslednjih petih letih, bo torej določila smernice Junckerjevega mandata na čelu evropske komisije. Program mu bodo de facto napisali evropski voditelji. Potrditi ga mora še evropski parlament.