V Nemčiji, ki ima 82 milijonov prebivalcev, danes namreč živi le še nekaj manj kot 200 tisoč Judov, kar pomeni, da velika večina Nemcev ne ve skorajda nič o njihovih koreninah in kulturi. Z razstavo so se v muzeju tako želeli zoperstaviti pomanjkanju znanja o tej tematiki, a so hkrati povzročili tudi nekaj nejevolje.
Zakaj mu ne date v roke še banane?
Na idejo živega razstavnega eksponata, ki odgovarja na vprašanja obiskovalcev, so prišli na osnovi številnih vprašanj, ki so jih odhajajoči obiskovalci pustili v muzejski knjigi. Med največkrat postavljenimi so tudi politično nekorektna vprašanja o stereotipih, pa tudi čisto enostavna, na primer – kako postati Jud. Bistvo razstave za kuratorje muzeja je soočenje s številnimi vprašanji glede Judovstva, pod stekleno kocko, v kateri se nahaja 'eksponat', pa piše - »Je v Nemčiji sploh že kaj Judov?«.
Odzivi na razstavo, ki sicer vključuje še več drugih inštalacij, so mešani. Stephan Kramer, prepoznaven obraz v skupnosti berlinskih Judov, je za tiskovno agencijo AP zgrožen povedal: »Zakaj mu ne dajo banane, kozarca vode in povišajo temperaturo, da se bo Jud v svoji stekleni kocki počutil zares udobno?« Kramerja so sicer povabili k sodelovanju, a je ponudbo zavrnil.
»Naredili so nekaj strašnega, ponižujočega in nesmiselnega,« se jezi Eran Levy, Izraelec, ki živi v Berlinu. »Če so želeli kakorkoli izboljšati odnose med Judi in Nemci, so čisto zgrešili bistvo,« je bil jasen. Namesto, da bi se z razstavo borili proti antisemitizmu, kritiki menijo, da v muzeju celo utrjujejo stereotipe s tem, da se do sodelujočih obnašajo kot do 'cirkuških živali'.
Tudi v vsakdanjem življenju se počutijo, kot bi živeli v steklu
Mnogi izpostavljajo tudi nevarnost, da razstava pri Nemcih vzbuja krivdo in slabe občutke. »Holokavst in vse, kar se je dogajalo Judom v Nemčiji, je najbolj občutljiva tema v življenju Nemcev,« je razstavo komentirala novinarka časnika Washington Times Suzanne Fields. »Več desetletij po drugi svetovni vojni je bila to tema, o kateri se ni govorilo. Zanikanje holokavsta je z zakonom prepovedano, navzkriž z zakonom pa lahko hitro pridete tudi z javnim razkazovanjem zastav in simbolov iz časa Hitlerja. Nedolžno radovednost so v preteklosti odsvetovali,« je zaključila.
Nekatere pa je v modernem svetu premagala ravno radovednost. Dekel Peretz, ki trenutno piše doktorat o zgodovini Judov v Nemčiji, je za britanski Guardian dejal, da se je bal, da bi ga v muzeju razstavili kot predmet. A je radovednost odpihnila ta strah: »Res me zanima, kaj vse me bodo spraševali. V številnih pogledih je tudi moje običajno življenje podobno življenju v stekleni kocki, saj sem eden redkih Judov v Nemčiji. Že sama prisotnost v lokalu sproži številne debate o holokavstu ali razmerah na Bližnjem vzhodu.« Tudi drugi pritrjujejo temu in v razstavi vidijo ironijo, saj se počutijo, da že tako ali tako živijo v steklenih kockah. »Včasih se počutiš tudi kot ogrožena vrsta,« se je pošalil eden od sodelujočih.
