Če za koga, potem za sedanjega papeža velja, da se v svoji karieri ni izogibal konfliktom. Vedno je bil namreč trdno prepričan, da "Cerkev nikoli ne sme preprosto skleniti zavezništva z duhom časa", se pravi popuščati zahtevam, ki so se sklicevale na potrebo po moderniziranju Cerkve, po "prilagajanju času". Olajšava, prilagoditev, koncesija - ko je šlo za vero, za doktrino, so mu bile to nadvse zoprne besede. Vdajati se tovrstnim zahtevam in pričakovanjem je po njegovem pomenilo pristajati na razvodenitev vere in Cerkve; protestanti so po njegovem mnenju storili prav to.
Mnogi so mu očitali, da je pomagal zadušiti pokoncilsko odpiranje Cerkve. Joseph Ratzinger se seveda s tem ne bi strinjal. Drugi vatikanski koncil, na katerega se je pogosto skliceval, je razumel bistveno drugače. "Očetje so hoteli vero podanašnjiti - a jo prav tudi s tem ponuditi v vsej njeni silovitosti. Namesto tega se je bolj in bolj oblikoval vtis, da naj bi reforma obstajala v tem, da preprosto odvržemo balast; da si stvar naredimo lažjo, tako da se je pravzaprav zdelo, da reforma zdaj ne obstaja v radikalizaciji vere, temveč v nekakšnem njenem razredčenju," je pojasnjeval svoje nezadovoljstvo z rezultati uresničevanja koncilskih usmeritev.
Po njegovem sta namreč obstajala dva koncepta reform. "Eden je bolj se odpovedati zunanji moči, zunanjim dejavnikom, toliko bolj pa živeti iz vere. Drugi obstaja v tem, da se zadeva naredi lagodnejša, da povemo to skoraj karikirano; in potem seveda gre vse narobe." Lagodnosti, ki jo je videl v skoraj vsakem odmiku od pravega, izvirnega nauka, se je Ratzinger upiral na mnogotere načine. Sodobni človek bi od vere vzel samo njeno skrivnostnost, njene mistične sestavine, ne pa tudi naporov in odpovedi, ki jih zahteva življenje v veri, je imel navado reči. K čemur je vedno dodal, da le življenje v veri prinaša veselje, tisto resnično, ki ni nikoli "cenena razigranost".
Danes se mnogi čudijo, toda Ratzinger, ki je bil eden najmlajših profesorjev teologije v Tübingenu, je veljal ne le za sijajnega, temveč tudi za naprednega teologa. Toda v študentskih nemirih v 60. letih je priljubljeni profesor naenkrat postal osovraženi profesor. Po nekaterih pričevanjih - sam je to zanikal - so mu razbesneli študentje, ki so Cerkvi očitali sokrivdo za kapitalistično izkoriščanje revnih in teologiji pripisovali funkcijo stabiliziranja sistema, nekoč iztrgali mikrofon iz rok. "Kdor je tu hotel ostati progresist, je moral prodati svoj značaj," se je kasneje spominjal nemirnih časov v Tübingenu. Kako je v načelu razumel svojo nalogo varuha vere, ki jo je 23 let uresničeval na čelu organizacije, ki je nasledila inkvizicijo, najlepše opiše ena od njegovih bolj znanih misli: "To je NJEGOVA Cerkev in ne polje eksperimentiranja za teologe." Leta 1995 je to pojasnil takole: Da je to NJEGOVA Cerkev, pomeni, da priznavamo, da si ne izmišljamo mi, kaj je Cerkev, temveč da verujemo, da jo ON hoče in da moramo mi skušati spoznati, kaj ON hoče z njo, in sebe postaviti v to službo." Ratzingerju je bila zato tudi zelo tuja vsaka misel, da bi do resnice prihajali z glasovanjem. "Resnice ni mogoče ustvariti z glasovanjem," je nekoč zapisal. Mnogi so v tovrstnih razmišljanjih prepoznali zgolj zamegljevanje dejstva, da lahko NJEGOVO voljo razbira le vrhovna oblast v Cerkvi, ki ji je zato treba pokorno služiti. Michael Baigent in Richard Leigh, avtorja knjige Inkvizicija, sta Ratzingerjevo zanikovanje tega, da je Cerkev vendarle človeški konstrukt, komentirala takole: "Očitno mu je uspelo pozabiti, da so katoliško cerkev, kakršna je danes in kakršna je bila skozi vso svojo zgodovino, v resnici ustvarili ljudje. Uspelo mu je denimo pozabiti, da je na primer prvi nikejski koncil leta 325 sprejel sklep o Jezusovi božanskosti z glasovanjem - z 217 glasovi proti 3 - in da je papež leta 1870 postal nezmotljiv prav tako z glasovanjem, za je bilo 535 glasov od 1084 volilnih upravičencev."
Ratzingerjevo ime je po imenovanju za prefekta po vsem svetu prvič odmevalo v zvezi s teologijo osvoboditve, ki je, kot je zapisal pokojni škof Grmič, želela odgovoriti predvsem na vprašanje, kako naj človek kot kristjan živi v nemogočih razmerah nasilja, izkoriščanja, lakote in bede v Latinski Ameriki. Za Ratzingerja je bila teologija osvoboditve nevarna stranpot. Frančiškana Leonarda Boffa, enega od njenih utemeljiteljev, je septembra 1984 poklical v Rim in ga po zaslišanju obsodil na leto dni molka. Za Ratzingerja drugačna odločitev ni bila možna: "V stvareh teologije osvoboditve smo morali reči besedo tudi zato, da bi pomagali škofom, navsezadnje je grozila politizacija vere, ki bi vero potisnila v neopravičljivo politično strankarstvo in zrušila res pravo religioznost." Ko je nekoč ocenjeval bilanco svojega (prefektovega) dela v 80. in prvi polovici 90. let, je odnos Rima do teologije osvoboditve štel za enega od treh velikih uspehov. Med druga dva je štel spoznanja in opredelitve kongregacije na bioetičnem področju ter pripravo in izdajo novega katekizma. Prav katekizem pa je bil po mnenju mnogih v Cerkvi in zunaj nje velik korak nazaj. Dogajanja v zvezi z njim veliko povedo o Josephu Ratzingerju - prefektu.
Maja 1990 je njegova kongregacija predstavila prvi osnutek nove izdaje splošnega katekizma katoliške cerkve. V njem je zagovarjala papeško nezmotljivost in implicitno zavrnila približevanje drugim verskim usmeritvam in veroizpovedim, za kar je dal spodbudo drugi vatikanski koncil. V njem so obsodili umetno kontrolo rojstev, splav, predzakonske spolne odnose in evtanazijo. Ločitev so ožigosali kot nemoralno, samozadovoljevanje obsodili kot moralno nizkotno, homoseksualnost kot izrojenost. Ko so se do osnutka katekizma, ki so ga poslali škofom po vsem svetu, dokopali tudi mediji, so ga precej soglasno označili za korak nazaj od drugega vatikanskega koncila. Ratzinger se na to ni oziral. Znotrajcerkveno opozicijo je z roko v roki s papežem Wojtylo vnaprej utišal z dokumentom Duhovna poklicanost teologa. V tem besedilu ni obsodil le odpadnikov v ožjem smislu, zapisal je, da "se javna opozicija proti predstojništvu prav tako imenuje odpadništvo." Nekatera odmevna izobčenja v 90. letih so najbrž tudi zato znotraj Cerkve odmevala tiše, kot bi sicer. Leta 1993 je denimo kongregacija tri nemške škofe prisilila, da so preklicali svojo trditev, da lahko obhajilo prejmejo tudi katoliki, ki so se ponovno poročili. (Ratzinger je kasneje dopustil, da bi morda veljalo v prihodnosti premisliti o možnosti zunajsodnega izničenja prvega zakona.) Leta 1995 je kongregacija razrešila francoskega škofa Jacquesa Gaillota, ker se je zavzel za nekega duhovnika, ki se je poročil, ker se je izrekel za uporabo kondomov kot zaščito pred aidsom in ker je javno razmišljal o blagoslavljanju homoseksualnih zakonov. Njegove poslovilne maše se je udeležilo 20.000 ljudi. Januarja 1997 pa je zaradi sedem let starega sestavka o Devici Mariji in pravicah žensk Ratzinger izobčil patra Balasuryja, ustanovnega člana Ekumenske zveze teologov tretjega sveta iz Šrilanke. Drznil si je namreč predlagati, naj dobijo ženske znotraj cerkvene skupnosti enak status kot moški. Hans Kung, izobčeni švicarski škof, je Ratzingerjev odnos do strupa vseh strupov - herezije - komentiral takole: "Kardinal Ratzinger se boji. Prav kakor veliki inkvizitor Dostojevskega se ničesar ne boji bolj kakor svobode." Taisti Kung je pred dnevi svetoval previdnost pri ocenjevanju papeža Benedikta XVI., kajti "papeštvo je institucija, ki spreminja osebnost".
Sicer pa Ratzinger kljub svoji pregovorni odločnosti nikoli ni trdil, da pozna vse odgovore. Še več, da jih nima, je včasih tudi jasno povedal. Ko so ga ameriške bolnišnice pred več kot desetimi leti vprašale, ali je obvezno prav do zadnjega dajati vodo in hrano tudi pacientu v nepovratni komi, je odkrito priznal: "Na koncu, po zelo dolgotrajnih študijah, smo morali reči: odgovarjajte na to za zdaj na lokalni ravni, mi nismo tako daleč, da bi imeli o tem popolno gotovost."
Joseph Ratzinger je kljub svoji za mnoge nestvarni zazrtosti v Cerkev preteklosti, morda pa celo zaradi nje, kot Wojtylova desna roka nedvomno zelo zaslužen, da je Cerkev celo med mladimi prepoznana kot moralno-etični svetilnik v temi zahodne erozije vrednot in kot (očetovska) avtoriteta, ki se ji velja ukloniti. Vsaj v načelu. Ali je ta zasuk v odnosu do Rima morda le posledica medijske izrabe karizme pokojnega papeža, se bo seveda še pokazalo. Da bo Benedikt XVI., božji namestnik, a tudi prizadevni božji učenec, presenečal, pa skoraj ni dvoma.
* Ratzingerjevi citati so vzeti iz intervjuja, ki ga je imel z nemškim novinarjem Petrom Seewaldom. V slovenščini ga je leta 1998 v knjigi Sol zemlje izdala Družina.
